Povišanje svetega križa

14. september

Češčenje relikvije svetega križa

Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa, posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju. Je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ – naloge in nadloge – ter zvesto hodimo za njim.

Povisanje Sv KrizaSkoraj tri sto let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v Jeruzalemu. Pobožna romarica Silvija, ki se je okoli leta 385 mudila v Jeruzalemu, piše: »Za 14. september se več dni zgrinjajo množice redovnikov, duhovnikov in vernikov iz vseh dežel. Škofov pride najmanj štirideset do petdeset. Ljudem se zdi, da greši, kdor ta dan ne pride v Jeruzalem, pa bi lahko.«

Leta 614 so Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce premagal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade, najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Cesar ga je sam nesel v Jeruzalem. Ogrnjen je bil v škrlatni plašč, ki je bil pretkan z zlatom in posut z biseri. Ko je sprevod prišel do vrat, ki zapirajo pot na Golgoto, cesar ni mogel naprej, neka nevidna sila ga je zadrževala. Tedaj mu je škof Zaharija dejal: »Jezus je po tej poti nesel križ ubog in ponižen. Heraklij, pomisli, ali si mu v tej svoji sijajni obleki le malo podoben?« Tedaj je cesar oblekel revno haljo in je bos brez težav s križem na rami šel na Golgoto. V spomin na ta dogodek so še slovesneje praznovali povišanje svetega križa.

Nam je praznik opomin, da pobožno počastimo podobo svetega križa. Najslovesneje to opravimo na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti. V vsaki krščanski hiši naj bi bil križ na vidnem mestu. Pod križem naj bi se družina zbirala k skupni molitvi. Ob križu naj bi se njeni člani učili resnične ljubezni, ki je darovanje za druge. Kadar gremo mimo znamenja križa, ki stoji ob poti, naj pogled nanj obudi v našem srcu misel hvaležnosti za dar odrešenja.

Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjajo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Prav to ima v mislih človek, ko reče: "Sveti križ božji!", ali pa tudi: "V božjem imenu!" ko se loti kakšnega dela.

Zajemi vsak dan

Glej, prihajamo k tebi, saj si ti Gospod, naš Bog. Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je rešitev za Izraela.

(prerok Jeremija)
Ponedeljek, 25. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh