Adalbert (umrl 981)

God: 20. junij

Nemški cesarji srednjega veka so se zelo trudili za misijonsko delo v deželah Slovanov ob vzhodni državni meji. Pri tem seveda niso odloča­li zmerom samo verski nameni. Vladarji severnih in vzhodnih Slova­nov, ki bi sprejeli krščanstvo po nemških misijonarjih, bi s tem zavaro­vali njihov imperij. Na njihovih tleh so zato cesarji radi širili krščan­stvo in urejali cerkveno organizacijo. Pokristjanjevanje bližnjih slovan­skih dežel se je začelo že za časa Karla Velikega, načrtno pa se je nada­ljevalo v času cesarjev Otonov iz saške dinastije. Cesar Oton I. (936- 973) je po zmagi nad Madžari na Leškem polju leta 955 sklenil ustano­viti novo škofijo za Slovane v Merseburgu ob reki Saale. Ko je to leta 962 dosegel, je že snoval načrt za ustanovitev nove cerkvene pokrajine s sedežem v Magdeburgu ob Labi, takrat že nemškem mestu na slo­vanskih tleh. Od tam naj bi njegovi misijonarji širili krščanstvo med polabske Slovane in še dalje na Poljsko in v Rusijo. Uresničenje tega načrta mu je delno uspelo šele malo pred smrtjo. Za prvega nadškofa v Magdeburgu (s slovanskim imenom Devin ob Labi) je izbral Adalberta, takrat opata v Weissenburgu (Alzacija).

AdalbertNadškofija Magdeburg je še ostala kot izhodišče poznejšega misijonskega dela v vzhodnih deželah, tako da življenjsko delo sv. Adalberta ni bilo zaman. Adalbert velja za veli­kega misijonarja. Umrl je na vizitacijskem potovanju po škofiji Merse­burg 20. junija 981. Prepeljali so ga v Magdeburg in pokopali v stolni­ci. V zgodovinskih virih ga štejejo med svetnike.

Zajemi vsak dan

Božji MI je večni vzor človeškega MI; tistega MI predvsem, ki ga oblikujeta mož in žena, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Ponedeljek, 21. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh