* 4. september 1852, Brdo pri Lukovici, † 28. julij 1897, Ljubljana

Kersnik Janko1Manj kot 45 let življenja

Grad Brdo pri Lukovici, kjer je Janko Kersnik 4. septembra 1852 zagledal luč sveta, je zdaj žalostna razvalina: mogočno stavbo so (kot neštete druge gradove in umetnostne spomenike na Slovenskem) spomladi 1945 požgali "osvoboditelji". Edina stavba, ki je na Brdu preživela "pijane dni svobode", je bila župnijska cerkev. Oče Jožef Kersnik je bil sodni uradnik, mati Berta Höffern pa je bila gospodarica gradu Brdo. Janko je mladost preživel v Ljubljani, kjer se je šolal. Sprva je bil odličnjak, potem pa mu je nagajala grščina, zato mu je mati 1865 najela domačega učitelja Frana Levca, ki ga je poučeval dve leti, vse življenje pa sta ostala prijatelja. V ljubljanskih šolah je bil Janko velik narodnjak in pretila mu je izključitev, zato ga je oče vzel domov in maturo je opravil kot zunanji učenec leta 1870. [el je študirat pravo na Dunaj, kjer pa je ostal manj kot eno leto; študij je dokončal na univerzi v Gradcu leta 1874. Leta 1880 je postal notar na Brdu. 15. februarja 1881 se je poročil z Alojzijo Tavčar, hčerko ljubljanskega hotelirja. Mati mu je prepustila gospodarstvo na svojem delu grajskega posestva, kasneje je odkupil še tetin delež, pa ni bil posebno dober gospodar.

Kersnik Janko2Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca, kar je ostal do smrti; od 1885 je bil tudi župan lukoviške občine. Konec leta 1895 se je na lovu prehladil, pa se za bolezen ni zmenil; iz tega se je razvila jetika, ki ga je 28. julija 1897 pobrala. Pokopan je v družinskem grobu na Brdu.

Glavni opisovalec malomeščanstva

Za slovensko slovstvo je Kersnika pridobil njegov domači učitelj Fran Levec. Ko je videl, da Janko piše nemške pesmice, ga je nasvetoval, naj poje rajši slovensko, in učenec ga je poslušal.

Kersnik Janko3Kot pesnik se je Kersnik zgledoval po Heineju in Jenku, vendar na tem področju ni ustvaril nič trajnega. Bolj se je uveljavil kot prozaist-pisatelj. Že v študentskih letih je pisal časopisne podlistke (feljtone), v katerih je na duhovit način bičal napake v političnem življenju svojih rojakov (Muhasta pisma, Nedeljska pisma, Postna premišljevanja); objavljal jih je v Slovenskem narodu, ki ga je urejal Josip Jurčič. Ta mu je svetoval, naj ne bo tako oster. Kersnik je s svojimi podlistki uvedel v naše slovstvo to književno zvrst "s tistim značilnim lahkim, šaljivim ali satiričnim tonom" (Ivan Grafenauer). Proti koncu visokošolskega študija se je Kersnik poskusil tudi kot pisatelj. Njegovo prvo večje delo je "roman" (dejansko je to povest) Na Žerinjah (1876).

Kersnik Janko4To delo pomeni napredek za naše slovstvo: odlikujejo ga poetični opisi narave in njenega življenja (Levstik in Jurčič za to nista imela posluha), spretno risanje družbe in družabnih prireditev. Največji napredek Kersnikovega pripovedovanja pa se kaže v karakterizaciji izobraženega ženstva. "Kersnik se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi na parketu," je bilo zapisano v Zvonu leta 1878. Blišč in bedo slovenskega malomeščanstva slika Kersnik v svojih romanih Ciklamen (1883) in Agitator (1885) ter Jara gospoda (1893), ki je bil postavljen tudi na filmsko platno (1952).

Poznavalec kmečke duše

Kersnik Janko5Janko Kersnik v nekaterih svojih delih razodeva globoko poznavanje kmečke duše. Odkrivala se mu je pri poklicnem delu, ko je imel kot notar opraviti s kmečkimi tožbami, ki jih je rodil zlasti pohlep po zemlji in imetju. Gotovo tudi ni pozabil narodnih pesmi, pravljic in pripovedk, vraž in molitvic, ki jih je v nežni otroški dobi slišal od rodbinske pestunje Urše Lončarjeve, baje nekdanje "rokovnjaške babe". Prizore in tipe iz kmečkega življenja je Kersnik prvič slikal, ko je leta 1881 prevzel nalogo, da nadaljuje in dokonča Jurčičeve Rokovnjače. Jurčič je pred smrtjo prišel do 11. poglavja, po njegovih osnutkih je Kersnik napisal še 18 poglavij. Roman je dokončal po Jurčičevi zamisli, posnemal ga je tudi v slogu. Jurčiču je bil kmet edini stan slovenskega naroda, ki mu je bil vseskozi pri srcu v nasprotju s tujim in potujčenim uradništvom.

Kersnik Janko6Kersnik pa je kot realist gledal na kmeta bolj objektivno: v svojih Kmetskih slikah (1882-1891) kmečkega človeka prikazuje z njegovimi vrlinami, a tudi z njegovimi napakami, med katerimi izstopata pohlep in pravdarska strast. V teh povestih in črticah, ki so resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal v svoji bližini, Kersnik slika tudi realno pokrajino: najraje bližnjo in daljno okolico Brda. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja so nekatere Kersnikove "kmetske slike" (Mačkova očeta, Kmetska smrt) "velike umetnine z globokim tipičnim pomenom".

(obletnica meseca 07_1997)

* 25. junij 1874, Železniki; † 11. avgust 1953, Ljubljana

Mlakar Janko2"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

"Moje življenje je podobno potoku"

"Moje življenje je do sedaj podobno potoku, ki ga takoj pri izviru zajamejo in mu odkažejo strugo, po kateri teče mirno in naravnost, brez ovinkov, tolmunov, vrtincev in brzic," beremo v zapisu Moje življenje, ki ga je v svojem hudomušnem slogu napisal Janko Mlakar po naročilu Slovenskega planinskega društva kot nekakšen uvod v nje­gove izbrane planinske spise (1938). Datum njegovega "izvira" je 25. junij 1874, kraj pa Železniki v Selški dolini. Ze naslednjo pomlad se je družina, v kateri so bili štirje otroci (brat in dve sestri, vsi starejši od Janka), preselila v Ljubljano na sv. Petra (zdaj Trubarjevo) cesto. Oče je nad vrata najetega stanovanja obesil tablo "Anton Mlakar, krojač".

Mlakar Janko3Janko meni, da bi moralo na tabli pisati "pisatelj in krojač", kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je po­sredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. "Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!" Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske "barabice". Prvi razred je končal z od­liko, potem pa nobenega več. "Mati nas je skrbno vzgajala v skrom­nosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!' Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel." Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.

Bal se je verouka in postal je - katehet

Po novi maši ga je tedanji ljubljansko škof Jakob Missia poslal za kaplana v Postojno, kjer je ostal "tri leta, tri mesece in tri dni". Najbolj se je bal poučevanja verouka, saj so bili mnogi otroci tako "divji", pripoveduje v svojih Spominih, da niti palica, takrat zelo rabljeno vzgojno sredstvo, ni pomagala. Toda namenjeno mu je

bilo, da bo poslej leta in leta prav verouk poučeval! Postal je katehet v Ljubljani. "Prvo desetletje tega stoletja sem poučeval na šentjakobski šoli, kjer sem se jako dobro počutil." Tam je imel pred seboj dokaj mirne osnovnošolske otroke. "Med dobrinami, ki sem jih tam užival, so bile tudi počitnice, katere sem pridno porabil za planinsko udejstvovanje." Leta 1910 je napravil izpit za profe­sorja verouka na srednjih šolah in od tedaj pa do leta 1926 je po­učeval "cvet ljubljanskih deklet" na liceju in ženski realni gim­naziji. "Ko mi je pa začel ta 'cvet' čez glavo rasti, sem ga pre­pustil mlajšim in boljšim močem ter stopil v pokoj." Odmerjenih mu je bilo še sedemindvajset let življenja, ki jih je koristno upora­bil za potovanja, ture, pisanje, predavanja. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, njegov prijatelj, je zapisal o Mlakarju: "Profesor Janko je živel silno skromno, varčno, a ni bil nikoli skop za podpore pot­rebnim. Za večerjo je imel desetletja samo belo kavo z domačim kru­hom in jabolkom... Njegova zabava in sreča je bila lesena koča, 'ki si jo je postavil ob Bohinjskem jezeru. Ta je prebil vsa poletja, tam pisal in od tam zahajal na naše gore, od tam potoval v tuje kraje in na tuje snežnike."

"Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar?"

Mlakar Janko1"Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo - posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako lju­bil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je dejal škof Vovk ob nje­govem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način "prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost" (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj pla­ninsko glasilo piše, so številni odgovarjali: "Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!" V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. "Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval." Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.

(obletnica meseca 08_2003)

* 8. maj 1914, Dol pri Ljubljani, † 20. oktober 2006

Profesor Breznik mu je vcepil ljubezen do slovenščine

Moder Janko4Janko Moder je pravil o sebi, da je otrok prve svetovne vojne: rodil se je namreč 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto. Mati se je preživljala s slamnikarstvom. Ko se je oče po vojni vrnil domov, je bil za štiriletnega Janka tujec. V naslednjih letih je dobil štiri brate in dve sestri. Oče, po poklicu mizar, je po vojni želel ustvariti strojno mizarstvo in v ta namen je z bratom postavil hidroelektrarno. Šolsko modrost, ki mu je bila nekam tuja, je Janko začel nabirati v ljudski šoli v Dolu, potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča v enem šolskem letu naredil tri razrede.

Moder Janko1Šolanje je nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer ga je profesor slovenščine dr. Anton Breznik, priznan jezikoslovec, za vse življenje zaznamoval z ljubeznijo do lepe slovenščine. Cenil ga je bolj kot svoje predavatelje kasneje na univerzi. Na klasični gimnaziji se je prvič srečal s tujimi jeziki, ki so ga pritegnili. Knjige v tujih jezikih je bral počasi in jih sproti 'zase' prevajal. Po maturi se je pod vplivom Milana Vidmarja, čigar knjige (Oslovski most, Moj pogled na svet, Spomini) je požiral, vpisal na elektrotehniko, vendar je končal samo prvi letnik, študij bi morala nadaljevati ali v Gradcu ali v Zagrebu, za kar pa ni imel sredstev, zato je presedlala na 'cenejšo' slavistiko. Tik pred drugo svetovno vojno je diplomiral. Ko je odslužil vojaški rok, se je poročil in dobil službo suplenta na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil nekaj mesecev dramaturg v ljubljanski Drami. Po 'osvoboditvi' leta 1945 je bil devet mesecev zaprt, ločen od družine – žene in dveh majhnih otrok, ki so ostali brez vsega.

Zvesti sodelavec Mohorjeve družbe in njen zgodovinar

Moder Janko2Ko je prišel iz zapora, ker mu niso mogli dokazati nobenega 'greha', je bil kot kužni bolnik. »Nihče od prijateljev me ni več poznal. Nihče si ni upal pogovarjati z menoj, da ne bi s tem tudi sebe umazal.« Nikjer ni mogel dobiti službe, zato se je v stiski zatekel k Finžgarju, uredniku Mohorjeve družbe, pri kateri je Moder sodeloval že od leta 1934, ko je kot sourednik prevzel v tedanji družinski reviji Mladika zadnji dve strani: zanimivosti, šale, uganke. Urednika, najprej Finžgar, potem dr. Jože Pogačnik, sta ga porabila še za marsikaj drugega. Leta 1941 je postal (z Antonom Vodnikom) urednik Mladike. Med vojno je bil eden najbolj dejavnih delavcev v uredništvu in upravi Mohorjeve, ki se je pred Nemci preselila iz Celja v Ljubljano in se je borila s številnimi težavami. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« S Finžgarjem sta si bila zelo blizu, ko je po zaporu prišel k njemu, ga je z veseljem sprejel in mu začel nalagati delo. Moder je dejansko prevzemal uredništvo in tajništvo Mohorjeve. Za novo oblast, ki je Mohorjevo sicer pustila pri življenju, vendar pa jo je kar naprej dušila, Moder ni bil primeren za to vlogo. Pri Mohorjevi je ostal kot uredniški pomočnik do srede leta 1955.

Ob stoletnici Mohorjeve družbe leta 1952 je izšel prvi snopič prvega dela njene zgodovine z naslovom Iz zdravih korenin močno drevo, naslednje leto so družbeni naročniki še drugi snopič prvega dela. Obe knjigi, sad dolgotrajnega trdega in vztrajnega dela Janka Modra, zajemata zgodovino do konca sedemdesetih let 19. stoletja. Moder je pripravljal nadaljevanje, ki pa ni zagledalo belega dne. Leta 1957 je izšla njegova zajetna Mohorska bibliografija, ki prinaša naslove vseh izdaj Mohorjeve od začetka do leta 1954.

"Knjige berem tako počasi, da jih sproti prevajam"

Moder Janko5»Že v gimnaziji sem se navadil vsa tuja besedila, ki so mi prišla pod roke, prevesti v slovenščino, ker sem se tako seznanjal z jeziki.« Po drugi svetovni vojni, ko nikjer ni mogel najti primerne službe, se je posvetil prevajanju, o katerem je dejal: »Prevajanje se mi zdi povsem primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik.« Kajetan Gantar je o Janku Modru kot mojstru prevajalske umetnosti zapisal: »Tu je tako po orjaški razsežnosti prevedenega opusa kakor tudi po raznovrstnosti jezikov, kultur, literarnih oblik, žanrov in stilov, ki nam jih je posredoval, v resnici enkraten fenomen.« V njegovih prevodih srečamo največja imena iz književnosti domala vseh evropskih narodov – razen madžarskega. Neverjeten podvig je zbirka Nobelovci, za katero je sam dal zamisel in je poleg uredniškega dela (pisanja tehtnih spremnih besed in opomb) večino del tudi sam prevedel. Za svoje prevodne stvaritve je prejel več nagrad, pri nas dvakrat Sovretovo (1969 in 1989). Preseneča dejstvo, da ni nikoli prejel najbolj cenjenega slovenskega priznanja – Prešernove nagrade. Morda to pojasni njegov izrek: »Ne silim v ospredje, ker ne znam plavati, ne proti toku ne z njim, komaj se držim na površju.« V slovenski jezik je prelil Valvasorjevo Čast vojvodine Kranjske (Slava v naslovu mu ni bila všeč). Pri delu je bil vztrajen, njegov delovni dan je trajal osemnajst ur, privoščil si je le nekaj ur počitka. Gospodar življenja ga je k večnemu počitku poklical 20. oktobra 2006. Vsem, ki so ga poznali, je ostal v spominu kot osebnost, iz katere je sijala tiha skromnost in srčnost.

(obletnica meseca 05_2014)

* 7. maj 1891, Bohinjska Bistrica, † 20. september 1982, Ljubljana

Ravnik Janko1"Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan"

Zibelka mu je tekla v čarobnem bohinjskem kotu, obdanem z gorami, ki se od jutra do mraka ogledujejo v mirni gladini jezera. Luč sveta je zagledal 7. maja 1891 na Bohinjski Bistrici v kmečko obrtniški družini; oče je bil sedlar, od tod hišno ime Pri Zotlarju. Do svojega dvanajstega leta, ko je začel s svojo glasbeno potjo, je živel v rojstnem kraju. Ob svoji sedemdesetletnici je povedal: "Imel sem srečo, da je bil tedaj na šoli v Bohinju Martin Humek, ki je bil kos dobrega glasbenika. Moje starše je pregovoril, da so me poslali v Ljubljano na orglarsko šolo." Z orglami in cerkvenim petjem se je Janko srečal na koru domače župnijske cerkve sv. Nikolaja na Bistrici, kjer je mati sodelovala kot pevka, oče pa kot pritrkovalec. To je bil čas, ko je Bohinj živel ob gradnji Bohinjskega predora. Kulturno življenje je bilo bogato in je verjetno odločilno vplivalo, da je po Jankovih stopinjah šel tudi njegov štiri leta mlajši brat Anton, ki je postal odličen pianist in klavirski učitelj. Po triletni orglarski šoli se je Janko glasbeno izobraževal pri Glasbeni matici v Ljubljani, potem pa je odšel v Prago in na tamkajšnjem konservatoriju nadaljeval študij klavirja in kompozicije. "Študij je bil šestleten, jaz pa sem ga opravil v štirih letih" (1915). Potem je moral k vojakom. Tri leta je bil v Judenburgu, kjer je bil tudi organist v mestni cerkvi. Konec vojne je dočakal v Tolmezzu na severu Furlanije. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa zaposlen v Operi, potem pa je bil do upokojitve profesor klavirja na ljubljanskem konservatoriju, kasnejši Akademiji za glasbo. Kot upokojenec je večino časa preživljal v svoji hiši ob jezeru v Stari Fužini. Redno je sedal za orgle v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi do 'zadnjega akorda' svojega dolgega življenja, ki je izzvenel 20. septembra 1982.

Kot skladatelj je ustvarjal malo, a izbrano

Ravnik Janko3Glasbeno ustvarjanje Janka Ravnika ni obsežno, vendar si je kot skladatelj umetniško vrednih stvaritev pridobil ugledno mesto v razvoju slovenske glasbe. Skladati je začel že kot študent, njegovo najbolj plodno skladateljsko obdobje je bil čas Prage in Judenburga med prvo svetovno vojno. Sodeloval je v Novih akordih, zborniku za vokalno in instrumentalno glasbo, kjer je veljal za enega najbolj obetavnih upov novih skladateljskih poti. Njegov opus obsega klavirske in zborovske skladbe ter samospeve, ki sestavljajo temeljni slovenski repertoar vsakega izmed omenjenih področij. "Bil je eden prvih, ki so se oddaljili od čitalniških skladb salonskega tipa; svojo glasbeno govorico je obogatil z impresionističnimi in ekspresionističnimi prvinami" (Andrej Rijavec). Dragotin Cvetko je v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem o njem zapisal: "Janko Ravnik je dosegel svoj skladateljski višek v območju modernega glasbenega izraza ...Vsa njegova izrecno lirična narava je muzikalno ubrana. Zato je vsaka njegova skladba odsev najrahlejših glasbenih občutij in razodeva plemenito igro zvočnih barv... V vseh svojih skladbah je vseskozi ohranil enoten osebni slog, pri tem pa ustvarja malo in izbrano. Najbolj močno se je izpel v zborih ... Polni toplega lirizma so tudi Ravnikovi samospevi." Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.

Planinski fotograf in režiser prvega slovenskega filma

Ravnik Janko5"Zavest, da mi narava toliko daje, me je zvabila, da sem se začel ukvarjati s fotografijo in fotografiranje pravzaprav poleg glasbe prevladuje v mojem življenju," je dejal v pogovoru za Ognjišče januarja 1979. Fotografirati je začel, ko je pri osemnajstih letih prišel do prvega aparata. S svojih izrednim posluhom za lepoto in tehniško žilico je naglo napredoval. Najraje je slikal planinske motive, planinske kompozicije. "To ni nekaj mehaničnega: da nastaviš aparat in sprožiš, treba je komponirati, da je fotografija v skladju svetlob in senc." Sam je razvijal, kopiral in povečeval. Prve njegove so bile objavljene v Planinskem vestniku, z njegovimi umetniškimi fotografijami je ilustriranih precej planinskih knjig (nekatera dela dr. Juliusa Kugyja). Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. To je "neke vrste retrospektiva mojih življenjskih fotografij, nekakšen album, ki obsega 80 fotografij večjega formata". Komentar k slikam je napisal Marijan Lipovšek, ki je v uvodu predstavil Janka Ravnika kot vrhunskega fotografa. Ta knjiga vsebuje črno bele fotografije. Mojster se je kasneje ogrel za barvno fotografijo in izbrane umetnine so izšle v razkošni knjigi Lepa si, zemlja slovenska (1980). Zgodaj se je vključil v turistični klub Skala, katerega člani so bili navdušeni, ki so 'deželanom' skušali prikazati razkošno lepoto naših gora. Med Skalaši se je rodila zamisel prvega slovenskega večernega filma V kraljestvu Zlatoroga. Tema filma je lepota slovenske zemlje, pravzaprav lepota Gorenjske. Besedilo pisatelja Juša Kozaka je za film priredil Janko Ravnik, režiser in snemalec. Naporno snemanje je trajalo dobra tri leta, prvič so ga predvajali v unionski dvorani v Ljubljani 29. avgusta 1931.

(obletnica meseca 05_2011)

* 19. oktober 1876, Ledinek, † 3. februar 1951, Gornja Radgona

Knjižničar že v dijaškem semenišču v Mariboru

Življenje in delo Janka Šlebingerja je lepo predstavil Bruno Hartman, ugleden bibliotekar, ob odkritju spominske plošče na kulturnem domu pri Sv. Ani leta 2001. Po njem povzemam glavne podatke. Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah kot deveti otrok malega kmeta. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je šel v Maribor na klasično gimnazijo. "Ta gimnazija je bila prava kovačnica mladih slovenskih izobražencev s takratnega Štajerskega. Duhovščina po deželi je odbirala in podpirala nadarjene kmečke fante, da so jih starši dali študirat. V Mariboru je škofija vzdrževala dijaški dom - malo semenišče. Gojenec Janko Šlebinger je delal kot knjižničar v zavodovi knjižnici. V njej se je zapisal knjižničarstvu, ki je bilo potlej njegovo življenjsko poslanstvo." Po maturi je bil eno leto vpisan v bogoslovje, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko, kjer je imel sijajne profesorje, med njimi štajerskega rojaka Matija Murka. Študij je končal leta 1903 z doktoratom o Adamu Bohoriču, prvem slovenskem slovničarju. Na Dunaju se je Šlebinger seznanil dr. Francem Simoničem iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, ki je bil eden vodilnih knjižničarjev dunajske univerzitetne knjižnice. Šlebingerja je vleklo srce, da bi zaposlil v tej ugledni ustanovi, pa mu je Simonič, ki postal njegov tast - Janko se je namreč poročil z njegovo hčerko Olgo - to odsvetoval. Šlebinger se je odpravil v Ljubljano, kjer je postal profesor na gimnaziji, zatem v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino in nemščino; od leta 1909 do 1925 pa na ljubljanski realki. V tem času se je posvetil dvojemu - bibliografiji in literarni zgodovini.

Bibliografija terja pridnost čebele

Janka Šlebingerja je kot dunajskega visokošolca usmeril v bibliografijo univerzitetni knjižničar Franc Simonič, njegov bodoči tast. "Bibliografija je veda, ki se ukvarja s popisovanjem knjig, časnikov, časopisov in drugih tiskanih dokumentov. Omogoča nam pregled nad tiskanim (danes tudi fotografskim in elektronskim) gradivom glede na njegove pisce, področje človeškega delovanja, jezik, kraj in čas njegovega nastanka" (Bruno Hartman). Kako naporno je to delo, ve samo tisti, ki je kdaj imel z njim opravka. Zahteva bogato splošno znanje in seveda zbirateljsko pridnost. Šlebinger se je z bibliografskim delom ukvarjal že v študentskih letih. Po letu 1903 pa se je lotil sistematičnega popisovanja vsega slovenskega tiska po posameznih letih in ga objavljal v Zbornikih Slovenske matice pa tudi v samostojnih knjigah. Nemogoče je našteti vsa njegova dela na bibliografskem področju. Omenimo samo nekatera glavna. Pregledal in dopolnil je obsežno delo dr. Simoniča Slovenska bibliografija 1550-1900, v kateri je avtor poskusil zajeti vso slovensko tiskano gradivo od Trubarjevega Katekizma do vseh, kar tiskov, ki so izšli v naslednjih tri in pol stoletjih. Ob razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani leta 1937 mu je uspelo v knjižni obliki objaviti kronološki pregled slovenskih časnikov in časopisov od 1797 do 1936, predragocen pripomoček o dosežkih Slovencev na tem področju. Sestavil je izčrpne bibliografije o nekaterih slovenskih pisateljih in pesnikih in še marsikaj drugega.

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice

Ko je bil Janko Šlebinger že priznan slovenski bibliograf in se je bližal petdesetemu letu, se mu je izpolnila davna želja, da bi postal bibliotekar - knjižničar. Leta 1925 so ga državne oblasti s šole poklicale v Državno biblioteko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). "Menile so da je spričo svojega vsestranskega znanja, še zlasti na področju knjižničarstva, nadvse primeren, da prevzame vodstvo te častitljive in za slovenski narod nadvse pomembne ustanove." Šlebinger jo je kot ravnatelj vodil od leta 1925 do 1946, ko je bil upokojen. Njegova Narodna biblioteka je rasla in se množila, toda stiskala se je v neprimernih prostorih. Nujno je bilo poskrbeti za novo stavbo. V letih 1936-1941 so po načrtih mojstra Jožeta Plečnika pozidali njegovo umetnino, na katero smo še danes ponosni.

Isto leto, ko je Šlebinger postal ravnatelj Državne biblioteke, je začel izhajati znameniti Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal do leta 1991 in obsega štiri knjige s 4.768 stranmi, samo osebno kazalo jih šteje 245. Ker je imel tako dober pregled nad celostnim slovenskim ustvarjalnim potencialom, je skoraj sam izdelal obsežen spisek osebnosti, ki naj bi prišle v SBL. Bil je v uredniškem odboru prvih treh zvezkov, za SBL je napisal več kot 220 temeljitih življenjepisov in k njim pripadajočih bibliografij. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri raznih revijah in založbah. Deloval je tudi literarno. Zaradi svojih zaslug za slovensko knjižničarstvo je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Močno bolan se je leta 1948 preselil na svoje posestvo v Gornji Radgoni, kjer je preživel še štiri leta. Umrl je 3. februarja 1951 in je tam tudi pokopan.

(obletnica meseca 10_2006)

* 23. junij 1911, Maribor, † 7. april 1999

Dolar1Sin 'slavnega' očeta in češke matere

Rodil se je 23. junija 1911 v Mariboru očetu Antonu Dolarju, profesorju grščine in latinščine, in češki materi Marini Hora. Imel je tri sestre: Lidunko, Nado in Zoro. Oče je bil v Mariboru zelo znana osebnost. "Spominjam se, da sem bil kar malo ljubosumen nanj," priznava Jaro v svojih Spominih, "saj so me ob predstavljanju stalno spraševali: "Ste vi sin profesorja dr. Antona Dolarja?"" Podatke o mamini družini je zajemal iz babičine kronike, ki je obsegala štiri zajetne knjige. "Niti mama niti oče nista bila pobožna. Ko pa smo slavili njuno srebrno poroko, sta se odločila, da bosta dala temu slavju poseben poudarek, in vsi smo morali k maši." Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Šolsko leto se je pričenjalo z mašo v Alojzijevi cerkvi. Mladi Jaro je bil globoko veren, pri verouku je imel odlične ocene. Potem pa je doživel nekaj, ob čemer se je počutil, "kakor da bi padel z neba" – njegova vera se je sesula. Kot gimnazijec je že prijel za pero. Po maturi je na univerzi v Ljubljani študiral slavistiko in umetnostno zgodovino in leta 1935 diplomiral iz jugoslovanske književnosti. Študij je hotel nadaljevati na zagrebški univerzi: pripravljal je doktorsko disertacijo "Socialni motivi v slovenski pripovedni pesmi", pa je njegove načrte prekrižala vojna. Leta 1939 se je poročil z Mileno Ančić, v Mariboru živečo Istranko. "Poročil naju je dr. Josip Meško (nečak pisatelja Ksaverja Meška), mož široke izobrazbe in razgledanosti. Njegov nagovor je bil lep, brez fraz. Verjetno je vedel, da nama mora govoriti drugače kakor pri drugih porokah," je zapisal Jaro Dolar v svojih Spominih. Njun sin Mladen Dolar je znan slovenski filozof.

Časnikar in gledališčnik s profesorsko diplomo

Dolar3Kot pripadnik levičarskih političnih organizacij po diplomi ni dobil državne profesorske službe, za kar se je šolal. "Moj prijatelj Ivo Brnčič je mojo generacijo imenoval "generacija pred zaprtimi vrati", kajti po diplomi smo bili skoro vsi brez posla. Tako sem se osebno rešil v časnikarstvo, ker zaradi puntarskega slovesa nisem mogel računati na državno službo," je povedal Jaro Dolar ob svoji sedemdesetletnici. Sodeloval je kot časnikar in publicist pri raznih časopisih, delal je kot urednik kulturne rubrike liberalnega časnika Mariborski večernik, Jutra in socialističnega tednika Edinost v Mariboru. Po nemški okupaciji Maribora se je umaknil v Ljubljano, kjer je kot brezposelni pregnanec prebil prvo leto vojne, naslednja tri leta pa je preživel pri sorodnikih v Zagrebu, kjer je bil občasno zaposlen kot blagovni knjigovodja. Marca 1945 je prišel v ustaške zapore v Zagrebu, iz katerih se je rešil ob osvoboditvi mesta. Vrnil se je v rodni Maribor in prevzel uredništvo časnika Vestnik, nastopal kot predavatelj na strokovnih tečajih (nekaj tednov je bil profesor ruščine na gimnaziji). Leta 1946 so se začele uresničevati njegove mladostne sanje o gledališču: postal je dramaturg in direktor Drame ter nazadnje upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. To nalogo je opravljal do leta 1957. Ob delu v gledališču je veliko prevajal dramska besedila iz številnih jezikov. Temeljiti analizi dramskih besedil se je posvečal tudi kot režiser. Veliko je pisal, največ o domačih in tujih dramatikih ter poročila o gledaliških predstavah.

Ravnatelj narodne knjižnice, urejevalec samostanskih knjižnic

Dolar4Ljubezen do knjige, ki jo je nosil v srcu od otroštva, ga je nagnila, da je leta 1957 prestopil na področje knjižničarstva. V knjižnicah je delal zadnji devetnajst let svoje uradne delovne obveznosti: najprej sedem let kot bibliotekar in upravnik Študijske knjižnice v Mariboru, potem pa kar tri mandatna obdobja (1964-1976) kot ravnatelj Narodne in univerzitetne (NUK) v Ljubljani. Prizadeval si je za čimbolj popolno zbiranje vseh slovenskih tiskov, uvedel je njihovo centralno katalogizacijo, okrepil delo za slovensko bibliografijo. Predaval je na pedagoški akademiji univerze v Ljubljani, kjer so se izobraževali višji knjižničarji. V zadnjem obdobju se je močneje posvetil zgodovini knjige in knjižnic, sad tega študija je obsežna in odmevna knjiga Spomin človeštva (1982). "V zgodovini knjige, sem sodil, se kakor v vzvratnem zrcalu zrcali vsa kulturna pa tudi obča zgodovina," je zapisal v Spominih. Po upokojitvi je delu s knjigo in za knjigo posvetil še nadaljnjih triindvajset let. Pripravljal je razne knjižne razstave, napisal spominsko-strokovni knjigi Spomini: v preddverju literature, 1995 in Prijateljice imam, 1999 in se posvetil urejanju samostanskih knjižnic v Krškem, Kamniku in Nazarjah. "Kar mi je pri tem delu posebno všeč," piše v Spominih, "je druženje z menihi, ki živijo brez "prirojene sle po lastnini" in se dobro zavedajo, da se moj svetovni nazor bistveno razlikuje od njihove vere, in to razliko spoštujejo." Ob njegovi smrti, s katero se je srečal 7. aprila 1999, je njegov dolgoletni sodelavec Mihael Glavan zapisal: "Na bolj osebnem področju smo pri njem občudovali izredno toplino in skromnost, ljubeznivost v medosebnih stikih in hkrati spoštovali njegovo znanje in izkušnje častitljivega svetovalca.".

(obletnica meseca 06_2011)

 

* 21. avgust 1780, Repnje pri Vodicah, † 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija

Pastirček gre v ljubljanske šole

Rodil se je leta 1780 v Repnjah za Šmarno goro; uradno 21. avgusta, Kopitar pa v svoji avtobiografiji (1839) zatrjuje, da je bil rojen 23. avgusta "in prihodnji dan po krajevni navadi, da v koledarju izberejo malo naprej ali nazaj najbližjega bolj znanega svetnika, krščen na ime apostola Bartolomeja". Njegov oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. "Ko je bilo Jerneju nekako devet let," beremo v avtobiografiji, "in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo - in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše - ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel iti v šole." Z desetimi leti je odšel v ljubljansko normalko (osnovno šolo). Tja je prišel proti koncu januarja, šola pa se je začela že z novembrom. Vendar je bil Jernej tako bister, da je razred izdelal v rednem času. Mučilo ga je domotožje, toda zmagal je njegov ponos (da se ne bi iz njega norčevali, če bi šolo pustil). Ves čas šolanja je kot odličen učenec dobival prvo darilo in štipendijo. Pri štirinajstih letih so mu za kolero umrli starši. Po končani filozofiji ga je baron Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Zatem je bil več let njegov tajnik, knjižničar in varuh mineroloških zbirk.

Rojstvo Kopitarja slovničarja

Pri Zoisu je Kopitar postal tudi slavist in slovničar. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in odločil se je, da zapiske za instrukcije razširi v slovnico in tako prehiti V. Vodnika, ki je slovnico že dolgo napovedoval. Knjigi je dal naslov Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1808-1809). To je prva slovenska slovnica, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Po češkem jezikoslovcu J. Dobrovskem je Kopitar zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, da slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

Njegovo srce je bilo dokončno oddano slavistiki, a v želji, da si zagotovi sredstva za življenje, je Kopitar 1808 odšel na Dunaj študirat pravo. Vedel je, da nima daru zanj, imel pa je tako močno voljo, da je študij uspešno dokončal. Kot bivši Zoisov tajnik je imel zelo veliko zvez. Uspelo mu je priti v dunajsko dvorno knjižnico: najprej za skriptorja, potem za cenzorja (slovanskih, novogrških in nato še romunskih knjig), nazadnje za glavnega kustosa. Kopitar je obvladal domala vse evropske jezike. Dopisoval si je s številnimi odličnimi kulturnimi delavci: med njimi so bili Palacky, Šafarik, Vuk Karadžić, Jakob Grimm in mnogo drugih - vseh nad 600! Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije. Leta 1836 je izdal knjigo Glagolita Clozianus, v nji je objavil glagolski rokopis grofa Cloza s prevodi in komentarji, poleg tega še Brižinske spomenike s prevodi in komentarji. Bil je član mnogih znanstvenih ustanov po Evropi.

S čim se je Kopitar Slovencem zameril?

Ko je bil še v Ljubljani, je Kopitar zagovarjal misel, da je mogoče jezik do kraja izobraziti in narod kulturno dvigniti samo s književnostjo. Na Dunaju pa je svoje mišljenje spremenil. To se je pokazalo ob njegovem krivičnem ocenjevanju Kranjske Čbelice, pesniškega zbornika, čigar prva knjižica je izšla leta 1830, sledili so še trije zvezki. Čbelica je hotela postaviti temelje slovenski umetni poeziji, pokazati pa tudi na lepoto naše narodne pesmi. Maloštevilni slovenski izobraženci, ki jim je bila namenjena, so jo sprejeli z veseljem. Pri janzenistih, med katere je sodil tudi Kopitar, pa je zadela na odpor. Kopitar, ki mu je bila ideal poezije srbska narodna pesem, s katero se je seznanil ob Vuku Karadžiću (Vuka je potem spodbudil, da je pesmi izdal), se je spotikal ob pesniški obliki Čbeličarjev, zlasti ob Prešernovi poeziji. [el je tako daleč, da je Prešerna označil za zavedno nemoralnega pesnika. To je storil najbrž tudi zato, ker je bil osebno prizadet spričo poraza v znanem abecednem boju' ali 'črkarski pravdi' (1831-1833). Kopitar je v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. Tako sta nastali na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825), ki so jo imenovali tudi krevljica, ker je za manjkajoče latinske črke imela cirilske znake. Kopitar se je ogreval za metelčico, ki pa je bila leta 1833 uradno prepovedana.

Zadnja leta je bil učeni Kopitar vedno bolj zagrenjen. Hudo je zbolel na pljučih, potrla ga je izguba velikega zneska prihrankov. Umrl je 11. avgusta 1844 na Dunaju, kjer je bil tudi pokopan. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke prepeljali na ljubljansko Navje.

(obletnica meseca 7/8_1994)

 

 

Cerkovnikov sin pri stricu nadškofu

Jožef Legat, rojen v Lescah, živeč v Vrbi nasproti Ribča (Prešernovih), in Neža Gogala, rojena v Novi vasi pri Radovljici, sta se poročila leta 1806 in se leta 1807 preselila v Naklo, kjer sta dobila stanovanje v mežnariji. Tam se jima je 16. avgusta 1807 rodil sin Jernej (1807-1875), poznejši škof, naš slavljenec; sledili so mu: Janez, Jožef, Marija, Franc, Anton, Pavel in Helena. Oče Jožef je v Naklem opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja. Ob njem je naredil prve korake v svet učenosti tudi njegov prvorojenec Jernej, ki se je z najosnovnejšim znanjem branja, pisanja in računanja najverjetneje odpravil v bližnji Kranj, kjer je končal osnovno šolo in odšel v Ljubljano na gimnazijo. Po maturi se je jeseni 1826 odpravil na Dunaj študirat pravo, toda že po nekaj mesecih se je vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. V Gorici je bil od leta 1818 za škofa Jožef Walland, polbrat Jernejeve matere Neže; od leta 1830 do smrti leta 1834 goriški nadškof in metropolit ilirski za goriško, tržaško-koprsko, krško in ljubljansko škofijo. Po končanem bogoslovnem študiju ga je stric nadškof Jožef Walland 19. septembra 1830 posvetil v duhovnika. Novo mašo je "pel" v Gorici. Nadarjenega nečaka novomašnika je stric nadškof poslal na dunajski Avguštinej, da svoje teološko znanje poglobi. Na poti na Dunaj se je 20. februarja 1831 ustavil v Naklem za slovesno ponovitev nove maše. Jernej Legat je leta 1833 na Dunaju doktoriral iz teologije. Ko se je vrnil v Gorico, je postal dvorni kaplan pri nadškofu stricu Jožefu Wallandu (Balantu), obenem pa je poučeval dogmatiko v goriškem bogoslovju.

Pri 39 letih tržaško-koprski škof

Stric nadškof Jožef Walland je 11. maja 1834 umrl in Jernej Legat je na povabilo tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja prestopil v njegovo škofijo. Najprej mu je podelil službo škofijskega notarja in kanclerja (ravnatelja škofijske pisarne), leta 1838 pa ga je imenoval za župnika mestne župnije Sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu. Po smrti škofa Ravnikarja (20. novembra 1845) ga je cesar Ferdinand 7. oktobra 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa, ko mu je bilo dobrih 39 let. Imenovanje je 21. decembra potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gorici 11. aprila 1847. Škofijo je vodil 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgodovini tržaške Cerkve. "Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje," je o njem zapisal dr. Lojze Škerl, nekdanji vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na svojevrstne in pogosto zapletene razmere v Trstu in obširni škofiji, ki so bile tudi odsvit razmer v tedanji Avstriji. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala - tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost ljudi, zlasti mestnih, verskemu življenju. Vedno bolj je prihajala do veljave liberalna miselnost, ki nikoli ni bila naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti njenemu poseganju v šole. "Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katoliško prisotnost v mestni družbi in življenju in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje."

Ustanovitelj (slovenskih) župnij, graditelj novih cerkva

Ko je Jernej Legat prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri pomembnejše cerkve: stolnica sv. Justa, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Po nastopu škofovske službe je bila njegova prva skrb, da v mestu in škofiji poveča število župnij, med katerimi je bilo veliko slovenskih. Naštejmo jih nekaj: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene mnoge cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska cerkev na Montuzzi, katero je škof Legat posvetil leta 1870; tam so ga pokopali in mu v veži postavili doprsni spomenik.

Veliko skrbi je posvetil duhovnikom: skušal je povečati njih število, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu tudi v slovenskem jeziku). Leta 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi pripomogle k poglabljanju verskega nauka in usmerjanju pastoralnega dela. Skrbel je za povezovanje med slovensko in hrvaško duhovščino. Izdajal je pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska združenja, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto je opravljal pastirske vizitacije v škofiji. Udeležil se je prvega vatikanskega koncila (1869-70). Njegova življenjska pot se je iztekla 12. februarja 1875. V spominu ljudi je bil pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

(obletnica meseca 08_2007)

 

Zajemi vsak dan

Ko Kristusova kri odkriva veličino Očetove ljubezni, razodeva, kako je človek dragocen v Božjih očeh in kako neprecenljiva je vrednost njegovega življenja.

(sv. Janez Pavel II.)
Torek, 21. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh