EDDY MERCKX: »Bogu sem vedno dolžnik«

sport 1972 08aRodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. V domači hiši je prejel trdno versko vzgojo. Njegovo prvo načelo je: biti povsod pošten. Pošten kot kolesar, zato na vseh nastopih da vse od sebe in največkrat zato tudi zmaguje. Pošten do samega sebe in pošten do svojega Boga. Ne boji se javno pokazati, da je veren, čeprav si s svojo vernostjo noče delati reklame. »Mislim pa, da ni nič slabega, če s tem delam nekaj reklame za Boga.«

Zadnjih nekaj let je daleč najboljši kolesar na svetu. Mnogi celo menijo, da je najboljši kolesar vseh časov. Lani so ga športni novinarji vsega sveta z absolutno večino izbrali za najboljšega športnika leta 1971. Skoraj ni večje klasične kolesarske dirke, na kateri ne bi bil zmagal. Doslej je med drugim kar trikrat zaporedoma zmagal na eni največjih dirk na etape 'Tour de France'. Letos je premočno osvojil prvo mesto na drugi taki veliki dirki 'Giro d'Italia', ko to pišemo, nosi rumeno majico vodečega v skupni uvrstitvi na Tour de France. Dvakrat po vrsti je bil svetovni prvak. Lansko leto je z naskokom 420 točk osvojil največjo kolesarsko trofejo 'Super Prestige Pernod'.

Superšampion se imenuje Eddy Merckx. Vsako etapo začne z znamenjem križa, tudi v najbolj kritičnih trenutkih iz njegovih ust ni slišati kletvine ali kake grde besede. Pravijo, da v teh letih, kar nastopa kot kolesar — kot profesionalec nastopa od svojega dvajsetega leta - prislužil že blizu tri milijarde starih dinarjev. »Očitajo mi, da hočem postati bogat. Denar, ki ga zaslužim, lahko obrnem v najrazličnejše namene: lahko ga podarim ubogim.« Veliko mu požre davkarija, za katero pravi, da je njegov najhujši tekmec, kajti kolesarjev se ne boji.

sport 1972 08bKljub temu da je tako slavljen, se čuti majhnega. Prav zaradi svoje iskrene vere. Sam pravi: »Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.«

Merckx že precej časa nastopa za italijansko firmo Molteni. Kar tekoče obvlada italijanščino. Zelo lepo govori francoščino, čeprav je njegova materinščina flamski jezik. Leta 1967 se je poročil s Claudine Acou in sicer v francoščini in njegovi flamski rojaki mu tega 'greha' še zdaj niso povsem odpustili.

Poštenost mu narekuje, da v vseh nastopih da vse od sebe. Mnogi mu zamerijo, da prevečkrat zmaguje in s tem nekako uničuje kolesarski šport; saj je skoraj jasno: če bo nastopil Merckx, je zmagovalec znan vnaprej! »Poštenost je zapoved,« pojasnjuje Eddy. »Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.

Starši so ga vzgajali zelo strogo. Glavno besedo pri vzgoji je imel oče, od katerega je Eddy podedoval veselje do kolesa. Na vprašanje, če se ima prav vzgoji v domači hiši zahvaliti, da Boga tako dobro pozna, je Eddy odvrnil: »Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.«

sport 1972 08cMerckx meni, da je treba svoje versko prepričanje pokazati tudi na zunaj. »Mislim, da človek ne sme imeti nekega napačnega sramu zaradi svoje vere. Žal je tako mišljenje dandanes močno razširjeno. Sodobni mladi ljudje, vsaj tisti, ki jih poznam, so morda verni, vendar tega nočejo javno priznati. Bojijo se, da bi jih potem imeli za nekakšne mevže, reve. Čisto napačno sklepanje! Prav v tem našem času je potrebna velika moralna moč, če hočeš biti veren, če hočeš pokazati svojo vernost; vedno moraš biti ,na bojni nogi4 s svetom . .. Med športniki poznam prav malo ljudi, ki so verni, praktični verniki. Celo v kolesarstvu, ki je šport, v katerem je treba precej klicati Boga na pomoč, me smatrajo za čudaka, ker v mestu, kamor pridemo, poiščem najprej cerkev in šele potem restavracijo. Pa se ne čutim samega. Mislim, da so mnogi enakega prepričanja kot jaz, le da jaz tega ne znam skriti. Zares sem ponosen na svojo vero.«

Leta 1969 je moral odstopiti z Gira d'Italia, ker so analize po etapi Parma-Savona pokazale, da je jemal doping. Merckx je kategorično zagotavljal, da ni jemal prepovedanih poživil. Kasnejše raziskave so pokazale, da je poživila dal v njegovo posodo za pijačo tisti čas, ko je bil Eddy pri maši. »Prepričan sem, da lahko športnik zmaguje pošteno, v skladu z božjimi zapovedmi in športnimi določili.«

S Glaudine imata dve leti staro hčerko Sabrino, v avgustu pričakujeta drugega otroka. »Zelo rad bi, da bi z ženo, s katero se v tej stvari popolnoma ujemava, svojim otrokom mogla dati tako vzgojo, kot so jó meni dali moji starši. Poklic me zadržuje, da ne morem biti pri svoji družini. Prav zato bom skušal čimprej prenehati s kolesarjenjem. Rad bi bil pri svojih, saj me potrebujejo ... Ne vem, morda je to sad verske vzgoje - bil sem v šoli tudi pri duhovnikih —, toda mislim, da bom strog oče. Preveč komodno je reči, da morajo otroci odraščati svobodno. Zdi se mi, da je to le izgovor za nesposobnost vzgajati. Preveč komodno bi bilo reči, da nekatere vrednote, tudi verske, mlad človek odkrije sam od sebe, ne da bi mu jih kdo pokazal. Mislim, da ne moreš najti nobenega kraja, če ti kdo ne pokaže poti. Če na križišču kolesarske dirke ni nikogar, ki bi mi povedal, kam naj grem, bi me, čeprav sem dober kolesar, zlahka premagal vsak smrkavec, ki so mu pokazali pot.«

Iskreno prizna, daje premalo seznanjeni z življenjem Cerkve in sveta. »Berem zelo malo, ker je moje življenje preveč nabasano z drugimi obveznostmi. Kadar je čas za počitek, mora biti popoln počitek. Kmalu bo tudi vsega tega konec. V duhu že vidi, kako bo ob nedeljah zjutraj skupaj z ženo in otroki hodil k maši. Je bolj za tradicionalno vero. Napredek mora biti pristen, ne samo narejen. »Všeč mi je ta papež (Pavel VI.) v nekem smislu dopolnjuje prejšnjega, Janeza, ki ga globoko spoštujem. Mislim, da ima strašansko težko nalogo in dajo opravlja na najboljši možen način. Škoda, daje Rim tako malo krščansko mesto!«

Tudi v težkih trenutkih na dirkah, pravi, čuti božjo bližino. »Ko sem padal, sem ga klical na pomoč, ko sem prišel k zavesti, sem se mu zahvalil. Ne morem zahtevati, da bi Bog stegnil roko, da ne bi padel, saj ni polica za zavarovanje. Nekateri v nesreči vidijo, kako se Bog oddaljuje, meni se pa zdi, da se približa.« Ve, da Bog ne dela čudežev, kjer ni potreba, da bi kril človekovo nemarnost. Ko se spušča po strmini navzdol, pravi trenutek pritisne na zavore, »kajti nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog".

 

Zajemi vsak dan

Glej, prihajamo k tebi, saj si ti Gospod, naš Bog. Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je rešitev za Izraela.

(prerok Jeremija)
Ponedeljek, 25. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh