Svetovni prvak Tim Gajser

Tim Gajser je že v lanski, še posebej pa v letošnji sezoni navdušil številne privržence motošporta v Sloveniji. Mladenič, ki bo kmalu praznoval 20. rojstni dan, je v »kraljevskem« razredu motokrosa tik pred tem, da osvoji naslov prvaka. Z nogami je trdno na tleh, prav tako mu ne zmanjka ciljev, na katere je stoodstotno osredotočen. Za razliko od marsikaterega športnika Tim z veseljem spregovori o svoji veri v Boga. Povsem jasno mu je, da poleg vloženega truda potrebuje tudi varstvo Vsemogočnega.

PS. Teden dni po izidu tega članka je Tim Gajser na predzadnji dirki v elitnem razredu MXGP  v ameriškem Charlottu postal svetovni prvak, s čimer je še nadgradil lanski podoben podvig v kategoriji MX2. S tem je mladi Tim (pet dni pred svojim dvajsetim rojstnim dnevom) dosegel enega največjih uspehov slovenskega motošporta in v prvi sezoni dirkanja na najvišji ravni osvojil svetovni naslov.

tim gajser 00- Vaše življenje je od malega povezano z motokrosom. Kaj je tisto, kar vas je v tem športu najbolj navdušilo, prepričalo, da se profesionalno ukvarjate z njim?
Moj oče je bil motokrosist, pravzaprav je še vedno, saj še vedno vozi, zato sem bil z njim praktično po celi Evropi, ko sem bil star že dve ali tri leta. Ta šport ti pride v kri. Takrat me je tudi prvič postavil na motor in se je vse skupaj začelo. Dejansko uživam v vsem, kar je povezano s tem športom, v hitrosti, v skokih. Motokros mi je res pri srcu, praktično živim zanj. Lahko bi rekli, da zanj jem, diham in spim.
- Tekmujete v ‘kraljevskem’ razredu motokrosa – kako težka je bila pot do tu?
Seveda je bila pot težka. Najprej moram izpostaviti očeta, saj je moral on žrtvovati ogromno, da sem lahko jaz tukaj, kjer sem. Nato pa seveda tudi jaz, ker ni lahko priti do vrha. Ne padeš kar iz zraka in postaneš svetovni prvak. Potrebno je veliko odrekanja, žrtvovanja. A na koncu se izplača; če imaš cilj in trdo delaš, se na koncu vse poplača.
- V prvem delu sezone ste vi lovili tekmece, zdaj vam že oni gledajo v hrbet in vas lovijo. Je kaj težje tekmovati zdaj, ko branite prvo mesto po točkovanju?
Niti ne čutim živčnosti. Četudi sem na vrhu in me drugi lovijo, skušam vse, kar moram, narediti brez kakšnega dodatnega pritiska. Sam mislim, da je najboljša lekcija, da greš na tekmo, odpelješ tako, kot znaš ... Ni pa tako lahko, kot se sliši. ⦋smeh⦌ Potrebno je trdo trenirati, se o kakšni stvari pogovoriti z očetom, ki je tudi moj trener. Rezultat pa nato pokaže, ali si res dobro delal in ali si najboljši.
- Če je pri ostalih motornih športih največkrat odločilna hitrost, gre pri motokrosu še za številne druge veščine, ki jih mora motokrosist obvladati. Katere bi kot ključne za dober rezultat izpostavili vi?
Pri motokrosu se morajo vse te veščine, od poguma do koordinacije, zložiti skupaj, da zares uspeš. Pri našem športu je tako, da je voznik dosti pomembnejši od motorja. Motorji so skorajda vsi isti, od tebe pa je potem odvisno, kako pritiskaš na plin, kako čutiš motor, kako si pripravljen. Celotno telo mora biti vrhunsko pripravljeno, od koordinacije do kondicije in morda še najbolj do same glave. Vse to mora biti na vrhuncu, da nato zares uspeš.
Pomembne so tudi okoliščine v sami ekipi, ki je poleg tebe, da imaš ob sebi ljudi, ki točno vedo, kaj reči pred tekmo in da se ne nazadnje tudi dobro razumeš z njimi.
tim gajser 01- Po dirki v Lombardiji ste dejali, da je bila druga vožnja najtežja tekma v vaši karieri. Kaj jo je naredilo tako težko?
Domačin, legenda motokrosa, je na dirki na domačih tleh, kjer je že tako težko koga poraziti, štartal res dobro. Tempo dirke je bil zelo visok, obenem je bila še huda vročina. Bil sem izmučen, zato je bila tekma res težka.
- Vi vozite Hondin motor – kaj odloča oz. vpliva na odločitev, kateri motor boste vozili?
Tovarniški motorji so vsi res dobri, tako da tukaj ni nobenih razlik. Meni osebno je pomembno samo vzdušje v ekipi. To čutiš, ko prideš na samo tekmo, da ljudje dihajo s tabo, da vsi delamo za en cilj – biti prvi. Atmosfera je pomembna, ker potem lahko uživaš v sami tekmi in svojem športu. Najlažje je delati v timu, kjer se nihče grdo ne gleda, zato sem tudi izbral Hondo.
- Prejšnji vikend ste se mudili na dirki Moto GP v Avstriji – se kdaj spogledujete z idejo, da bi presedlali v kakšno drugo obliko motošporta? Vas navdušuje tudi cestno dirkanje ali ob gledanju teh dirk zgolj uživate?
Da bi presedlal v kakšen drug razred motošporta, gotovo ne, ker nikoli ne bi zapustil motokrosa. Ta je moje življenje, tako kot sem dejal prej. Rad pa bi poskusil voziti motor razreda Moto GP. Mislim, da bom ob koncu sezone lahko vozil Marqeuzov motor. Druge razrede motošporta raje le gledam.
tim gajser 02- Sestavni del športa so tudi padci in poškodbe. V kolikšni meri kot tekmovalec sploh razmišljate o tem? Vpliva to tudi kaj na vašo vožnjo?
O tem skušam čim manj razmišljati, čeprav se tudi takšne misli vtihotapijo v glavo. A takrat morajo hitro spet iz glave, moram jih počistiti. Za vsakega tekmovalca je to lahko huda blokada. Sem profesionalni voznik, zavedam se tveganja vsakič, ko grem na dirko, vsaka tekma je tudi možnost za padec, a zato raje razmišljam o tem, koliko uživam na motorju.
- Kako se pripravljate na tekme? Vemo, da ima vsak športnik poseben ritual. Imate kaj posebnega tudi vi?
Imam. Pred vsako tekmo dam čelado na balanco in vedno nekaj zmolim. Tako se skušam čim bolje pripraviti na tekmo. Velikokrat tudi govorim sam s sabo. Če bi to kdo gledal, bi se mu najbrž čudno zdelo, a meni pomaga.
- Vaša družina je precej povezana z Bogom, tudi v vaših intervjujih sem zasledil, da večkrat omenjate Boga. Kaj vam osebno pomeni? Se spomnite nanj tudi kdaj med tekmami?
Celotna družina je povezana z Bogom, zares verujemo vanj. Če je le mogoče in smo doma, grem ob nedeljah vedno k maši. Čutim, da mi pomaga, da je to tisto pravo, čutim pa tudi to, da mi zares stoji ob strani, mi pomaga in me varuje.
Velikokrat imam izkušnjo njegove pomoči, predvsem pri padcih. V nogi sem recimo čutil, da jo imam zlomljeno, v njej mi je vse migalo in nisem mogel stopiti nanjo, po eni uri pa je bilo vse v redu. To zares takšni mali čudeži. Tudi ko sem si zlomil hrbtenico, kar je zelo huda poškodba, sem bil že po mesecu dni na motorju. To je bil gotovo čudež. Vsi so me spraševali, kako je to mogoče, saj so še zdravniki rekli, da bom mogoče začel hoditi po treh mesecih in pol. Lahko bi rekel, da se splača verjeti v Boga, saj te nikoli ne pusti na cedilu.
- Ste vzor mnogim otrokom in najstnikom po celem svetu. Mnogi pa ne vedo, da ne žurate in ne pijete alkohola. Je mogoče tak življenjski stil približati tudi ostalim?
Res imam čisto drugačen stil življenja. Takoj, ko sem se odločil, da bom profesionalni športnik, o katerem se bo govorilo še leta, sem sprejel tudi to, da ne bom imel enakega življenja, kot ga imajo moji vrstniki. Na to mora biti pripravljen vsak, ki želi na takšno pot. Ni to zato, ker sem športnik ali ker bi mi oče prepovedal. Zares sem toliko fokusiran na šport, da me takšne stvari niti ne zanimajo.

 Kavčič, T., Šport, v: Ognjišče (2016) 9, str. 96

Zajemi vsak dan

Glej, prihajamo k tebi, saj si ti Gospod, naš Bog. Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je rešitev za Izraela.

(prerok Jeremija)
Ponedeljek, 25. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh