Do konca

Ko me vprašajo kdo si, jim povem Tvojo zgodbo.
Povem, da si.
In že tu se jih večina prizanesljivo nasmehne. Ker ne verjamejo, da si. A so prijazni. Ne pokažejo svojega posmeha. Svojega pomilovanja. Poslušajo me. Ali pa se vsaj delajo, da me poslušajo. Podobno kot odrasli prisluhnemo otroku, ki nam razlaga, da je v gozdu videl škrata. In prikimamo vsemu, kar pove, samo da nam ne bi planil v jok. Še tega se manjka!
Povem, da si od nekdaj. In da si vse ustvaril.
Tu ni težav. Pomilovalni nasmešek je že narisan na obrazu, samo obdržati ga morajo.
Povem, da si Eden. V Treh. Da ste Trije Eno. Da si Edinstven. In Edini.
Tu sledi globok vzdih. A gremo dalje, saj je zanimivo. Kot pri otroku, ki sta mu zgodbo napisala strah in domišljija. In mnogi od njih so kot otroci verjeli v škrate. Mnogi so jih celo videli, med smehom priznajo.
Povem, da si se učlovečil. Da si se rodil. Iz Brezmadežne. Iz Device. Vedno Device.
Tu ne gre več. Zavijejo z očmi. In padejo prve pripombe. Pritlehne in pokvarjene. Umazane. Kdor je preveč od tega sveta, ne zmore sprejeti svetega. Kaj šele Najsvetejšega. Zato mnogi odidejo. Ker so, kljub svetosti, to trde besede. In jih ne morejo poslušati.
Potem jim povem nekaj tvojih besed. Povem jim Govor na gori. In Blagre. In Zlato pravilo.
Tu rečejo: To je lepo. In prav. Tako to je. Pa, saj to poznamo. To živimo.
A res?
Ja, res. To je zapisano v človeku. To je od nekdaj. Samo ne govori nam o zapovedih. Ne govori nam, da kaj moramo. Ne govori nam o vesti. In o duši. Govori dalje.
Zdaj jaz zavijem z očmi. A grem dalje. Brez pripomb.
Povem, da si ozdravljal slepe, gluhe, hrome. Da si obujal mrtve. Tolažil žalostne. Dvigal slabotne. Odpuščal grehe... Da si ljubil.
Zdaj ne poslušajo več. Zdaj spregovorijo. In želijo da jaz poslušam. Da jim verjamem. Ko govorijo o vesoljni energiji. O enosti. In bioenergiji. O kamnih in avrah. O potovanju duš in prejšnjih življenjih. O reinkarnaciji in rekreaciji. O jogi in veganstvu. O horoskopu in čakrah. O poganstvu. O vilah in škratih.
Težko se vzdržim pripomb. Pikrih. Pritlehnih.
In povem, da si vzel Križ. Da si nam izkazal ljubezen do konca. Da si umrl. In vstal. Da si premagal Smrt. Da si nas osvobodil smrti. In strahu. Da si ljubil. Da živiš. Da ljubiš. Ker si Ljubezen. Ljubezen pa ne umre. Ljubezen ostane. Kot ostaneta Vera in Upanje. A je Ljubezen največja. Da želiš, da se ljubimo med seboj, kakor si nas ti ljubil. Do konca.
A te besede so še trše od trdih. In večina jih odide. Ker preveč boli. In se bojijo ran. Ker se bojijo Ljubezni. Ker ne upajo verjeti, da so poveličane rane znamenje Ljubezni.
Tisti, ki so ostali, pa me gledajo kot škrata. In pravijo: Govori dalje. Zanimivo je. In zabavno. In vem, da bi me najraje zaprli v cirkus. In me razkazovali kot atrakcijo. Ter pobirali vstopnino.
Spregovorim o največji Skrivnosti naše vere.
Povem, da si. V koščku Kruha. Vedno navzoč. Vedno ljubeč.
In zdaj odidejo še zadnji. Kar je preveč, je preveč. Lažje bi verjeli v škrate, kot v Boga. Ujetega v belo hostijo. Zaprtega v zlato kletko tabernaklja. Cirkus, saj smo vedeli.

In ostanem sam. Pred Teboj. In s Tabo.
Jaz nemočen. Ti Vsemogočen.
»Kdaj me bodo poslušali?« vprašam.
»Morda, ko boš nehal govoriti o meni. In boš živel kot jaz.
Ko boš ljubil kot jaz. Do konca. Takrat ti bodo morda celo verjeli.«
Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 06, str. 3

Zajemi vsak dan

Božji MI je večni vzor človeškega MI; tistega MI predvsem, ki ga oblikujeta mož in žena, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Ponedeljek, 21. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh