Zakaj molčiš, Bog?

Zakaj molčiš, Bog?

Zakaj ne spregovoriš?

Zakaj pustiš, da moja vprašanja ostajajo brez odgovorov?

Že dolgo je, kar sem nazadnje slišal Tvoj glas ...

Tako dolgo, da se včasih zbojim, da Tvojega glasu ne bom več prepoznal, ko ga bom slišal ... da mi bo Tvoj glas tuj, ko boš spet spregovoril ... da Ti ne bom verjel, ko mi boš odgovoril ...

Spominjam se, kako je moje srce gorelo v meni, ko si mi govoril ...

Kako mi Tvoje besede niso dale spati ponoči, ne dihati podnevi: Premišljeval sem jih ... neprestano ... in jim prisluškoval do zadnjega odmeva ... Požiral sem jih ... in bile so mi slajše od medu in boljše kot vsakdanji kruh ...

Moja molitev je bila kot smeh ... kot pesem ... kot objem ... kot poljub ... Včasih otroško brbljanje ... včasih ljubezensko šepetanje ... včasih možato modrovanje ... včasih prav nič moško vzdihovanje ...

Vedno si bil tu ... vedno ob meni ... Vedno pripravljen na pogovor ... na debato ... na prepir ... na klepet kar tako ...

Zdaj pa si utihnil ...

Zakaj molčiš, Bog?

Zakaj ne spregovoriš?

Zakaj pustiš, da moja vprašanja ostajajo brez odgovorov?

Ko Te molim, ni smeha ... Besede se mi kot kamni kotalijo prek ustnic ... prek srca ... in obležijo vsevprek ... Moja molitev je kamnolom ... Od jutra do večera s težkim kladivom razbijam kamne, enega za drugim ... zvečer pa ožuljenih in razbolelih rok zaspim v solzah ... Ti pa še kar molčiš ...

Ko Ti pojem, je vse v »molu« ... in melodija se enolično ponavlja ... kot veter ... Moja pesem je puščavski vihar ... V neznosni vročini dneva, v turobnem hladu noči iščem Tvoje sledi v pesku, medtem ko veter sproti briše moje ... Ti pa še kar molčiš ...

Ko Te želim objeti, je kot bi objemal zrak ... Ti pa še kar molčiš ...

Le ko poljubljam Tvoj križ, začutim da si še tu ... da si še z mano ... jaz s Tabo ... na križu ... In moje srce spet zagori v meni ... čeprav molčiš.

»Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom ... Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov ... čas objemanja in čas odtegovanja objemanju ... je čas molčanja in čas govorjenja ...« (Prd 3).

Zakaj torej molčiš, Bog?

Zakaj ne spregovoriš?

Zakaj pustiš, da moja vprašanja ostajajo brez odgovorov?

Gregor Čušin

Zajemi vsak dan

Znati dobro moliti Oče naš in ga znati živeti, to je popolnost kristjana.

(sv. Janez XXIII.)
Torek, 12. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh