Osončimo se. – A ne le telo!

»Poglej, kako je lep/a,« sem kot otrok poslušal mamo, ko se je v času poletnih dni ozirala po lepo zagorelih telesih. »Kakšna barva!« je vzdihovala in dodala: »Gotovo je bil/a na morju!« Seveda smo si (s pomočjo sindikata) tudi mi privoščili vsaj nekaj počitniških dni ob morski obali, kjer sem dobil (zato 'da bom lep') prenekatero spodbudo za praženje na soncu (kar me ni nikdar pritegovalo – od nekdaj sem ljubitelj dobrega branja/pogovarjanja tam nekje v osvežujoči senci). Potem smo vsak dan sproti opazovali in ocenjevali našo 'lepoto', ki se je običajno začela z opeklinami in končala z nekakšno rjavino, ki naj bi bila lepa. Ko smo se vrnili domov, so nas seveda mnogi občudujoče spraševali: »Kakšna barva! Ja, kaj ste bili na morju?« In mi smo ponosni na svoj 'dosežek' potrdili svoje bivanje na peklenski vročini s sparjenimi sendviči za malico in celonočnim prebujanjem zaradi komarjev (pardon: komark), ki so nam pile kri. (Saj je bilo ob tem tudi kaj prijetnega, pa vendar ...) »Za lepoto je pač treba (po)trpeti,« sem slišal v svojem najstniškem uporništvu, ko sem poskušal doseči, da bi šel po svoje – namesto na morje, k stricu na kmete.

Skratka: poudarjanje telesne lepote (pač po merilih, ki so neredko tudi slaboumna), je v meni, kot otroku prebudilo prepričanje, da je dobro osončeno telo nekaj zelo pomembnega za človekovo zadovoljstvo. Gotovo, a v pravi meri in v ravnovesju s 'sončnostjo' srca in globine duha. Kaj kmalu sem namreč opazil, da tistim, ki so pozorni le na telesnost, nekaj manjka. Slabo prikrito so izražali neko nepotešenost – neki manko, ki so ga skušali še dodatno nadomeščati z zunanjimi 'fintami', ki pa jim več kot očitno niso prinašale umiritve, izpolnitve. Z odraščanjem sem (po lastnih izkustvih) spoznaval, da potrebuje sončenje tudi naša notrina/globina. Tja ne sežejo sončni žarki Sonca na nebu – do tja seže L/ljubezen tistih, ki so notranje 'S/sonce' našega življenja.

Gotovo se bomo v teh počitniških dneh sončili tudi pod milim nebom (jaz le takrat, ko bom delal na zemlji, ki me hrani in umirja), ob tem pa se velja dobro osončiti tudi v ljubečih B/bližinah. Počitnice so čas okrepitve. Na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D (ta je odločujoč, da kalcij utrjuje kosti) bomo utrdili telesne moči, v ljubečih B/ližinah pa svojo bomo okrepili svojo notranjo strukturo. Imeti čas za lepoto stvarstva, imeti čas za Lepoto samo – torej čas za Boga (molitev pred Naj-Svet-ejšim je naravnost terapevtska, pa duhovne vaje ...) in seveda imeti čas za tiste, ki so naši najbližji – tiste, s katerimi smo si dar Ljubezni! »Moj Bog, ko bi imel še en košček življenja, ne bi pustil da mine en sam dan, v katerem ne bi povedal ljudem, ki jih imam rad, da jih ljubim,« je zapisal nedavno umrli kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez. In za težo, bremena, prizadetosti (morda celo sovraštva) svetuje: »Zapiši svojo mržnjo na led in počakaj, da jo raztopi sonce.«

Ja, potrebno in vredno se je osončiti. A ne le svoje telo. Sam sem si v počitniških mesecih ob rednih obveznostih označil v koledar tudi 'zaseden čas' – čas ko bom prisedel k svojim domačim in prijateljem in ko se bom ob 'vznožju' Boga sončil v svoje najbolj osebno. To je čas ljubkovanja (papež Frančišek bi rekel: čas nežnosti), ki me najbolj umirja in izpolnjuje – tudi zato, da lahko potem odsevan svetlobo.

Ker so za celostno okrepitev pomembne ne le svet(l)e B/bližine, pač pa tudi vredne vsebine (tudi misel je potrebno 'sončiti'), naj ti bo tudi ta (že počitniška) številka Ognjišča vredna sopotnica.

Karel Gržan

Zajemi vsak dan

Znati dobro moliti Oče naš in ga znati živeti, to je popolnost kristjana.

(sv. Janez XXIII.)
Torek, 12. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh