Spomin

Božič je lep svetek ... A ko kopljem po otroškem spominu, priznam, se spominjam le svetih večerov doma: ko smo otroci igrali in prepevali božične pesmi in je bila televizija ugasnjena, pa četudi so prav tisti večer predvajali Kekca ... Spominjam se prižganih svečk (!) na dreveščku in naj gre na tem mestu zahvala svetemu Florjanu, da nas je obvaroval pred požarom ... Polnočnico pomnim le eno: na Brezjah ... pa še to sem prespal!

Velika noč je lep svetek ... A ko kopljem po otroškem spominu, priznam, se spomnim le barvanja pirhov za domačo mizo ... Živo pomnim pokanje s karbidom ob cerkvenem zidu ... Iz cerkve pa se spominjam le ministrantskega prerivanja in župnikovega popevanja "pokleknimo – vstanite", ki se kar ni hotelo končati ...

Télovo je lep svetek ... A ko kopljem po otroškem spominu, vedno znova ugotavljam, da ni treba dosti kopati ... Vse je še sveže ... in živo ... Le tanka, tanka plast prahu, ki je legla na spomin in jo najnežnejši piš spet dvigne: V zgodnjem popoldnevu smo se otroci zapodili po vrtičkih in travnikih, trgali cvetove in si jih nabrali polne male jerbaščke ... Potem smo se motali pod nogami mami in tetam(sosedam), ki so postavljale oltar: ta je dala sliko, ta mizo, ta prt ... možaki pa so postavljali veje jesena in lipe ... Zakmašno oblečeni, smo v procesiji iz svojih jerbaščkov posipali cvetje na pot, kjer je hodil duhovnik, v svojih rokah noseč Najsvetejše ... Zvonjenje, zvonjenje ... Bog sam se sprehaja po vasi ... po naših poteh ...

In na oltarju monštranca ... odprt tabernakelj ... O, kakšne čudne, čudovite, skrivnostne besede: monštranca ... tabernakelj ... Svete besede, najsvetejše ... Svete reči, Najsvetejše ...

In potem sem pobiral cvetove s tal in jih nesel domov ... dišeče po kadilu in svetosti ... in sem jih hranil v škatli v predalu, dokler vonj po kadilu ni izginil ... in so prišle druge vonjave ... da mi je sestra vrgla v smeti še škatlo, ne le cvetove ...

Spomin?

Še je Télovo ... in še je oltar na vasi pred našo hišo ... Mama je še, ni pa več tet (sosed) ... ne vseh ... A še da ta hiša sliko, ta mizo, ta prt ... Možakov ni več ... Jaz sem zdaj možak in moj brat ... že leta postavljava veje jesena in lipe ... Otrok le za prgišče ... s težavo naberejo rože: kosí se prezgodaj, vrtički so ograjeni, pa tudi sicer sama 'golf igrišča' ...

A še je duhovnik ... še je zvonjenje ... še je monštranca ... odprt tabernakelj ...

Še je Sveto ... in Najsvetejše ...

Še!

Še se sam Bog sprehaja po naših poteh!

Gregor Čušin, Ognjišče (2015) 06, str. 3

Zajemi vsak dan

Znati dobro moliti Oče naš in ga znati živeti, to je popolnost kristjana.

(sv. Janez XXIII.)
Torek, 12. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh