Kako v današnjem času živeti po veri?

Sem mama dveh najstnic in se včasih sprašujem, ali na pravilen način posredujem vero. Hodimo redno k maši, zato je moje mnenje, da zgled največ šteje. Tako sem vero dobila posredovano jaz od dedka in babice. Z leti sem vero okrepila, tako da si v današnjem času ne predstavljam življenja brez vere. Ugotavljam pa, da pa v nekaterih družinah vera vidno usiha. Ne hodijo več k maši in ne živijo z vero. V današnjem času je vse preveč na materialni ravni. Glavno je, da imajo to in ono, pomemben je denar, da si kupijo vse mogoče, takrat so zadovoljni. To opažam tudi pri starejših generacijah, kar me zelo žalosti. Kajti starejši bi morali biti zgled mladim, trdna opora takrat, ko mladi kolebajo med biti veren ali ne. V letošnjem letu bomo pri hiši imeli prvo birmanko. Zelo sem vesela, da se pri verouku pripravljajo na sveto birmo. Vendar pa me moti način, ko morajo znati preko 100 vprašanj. Čisti nesmisel, tudi jaz sem bila pri sveti birmi, pa se nismo tako učili na pamet. Takrat smo redno hodili k maši in vse to znanje pridobili mimogrede. Zato ponovno poudarjam, da bi morale biti starejše generacije zgled mladim. Ali tudi njim vera več nič ne pomeni? Zato ni čudno, da družina danes zgleda tako: oče in mati vsak po svoje stremita po karieri, pomemben je denar. Popoldne oziroma zvečer se vračata v svojo hišo, ker se nekje morajo najesti, umiti, naspati. Nekoč so temu rekli DOM, kjer je izžarevala medsebojna ljubezen, tega sedaj ni več moč čutiti. Otroci so dopoldan v šoli, popoldan pa prepuščeni sami sebi, varuška pa je računalnik. Tako jim ostane edini dan v tednu, to je nedelja, da so skupaj. Pa še takrat se ne znalo pogovarjati, se družiti. Gleda vsak svojo TV ali računalnik. Da bi skupaj odšli k maši, pa je zguba časa. Zato je pomembno, da starša gresta skupaj k maši, saj otroci to vidijo. Pridejo trenutki, ko najstniki ne bi šli k maši, takrat je potrebno otrokom znati razložiti pomen vere v življenju. Vera nam daje neskončno upanje na boljše življenje. Človek mora v življenju dorasti do te mere, da mu sveta maša v nedeljo postane potreba, oziroma hrana za dušo, da preživiš skozi teden. Pravi kristjan si takrat, kadar se hočeš znova in znova duhovno izpopolnjevati. Znati se moraš darovati za družino, ji privoščiti najboljše, pa ne v materialnem smislu. Moraš deliti srečo, ko vidiš, da je tvoja družina srečna, šele takrat je tvoja sreča prava. Naj omenim še to, da je moj zgled bil in je še moj dedek, čeprav je že kar nekaj let pokojni. Čutim, da živo deluje iz nebes po meni. Zato sem mu zelo hvaležna za takšno delovanje, saj tako čutim, da sem boljši človek, boljša mama, boljša žena. Iz srca se zahvaljujem Bogu, da lahko verujem in vero živim.
Olga
pismo 06 2013aHvala za vašo izpoved bolj kot za vprašanje. Pravzaprav je vaš zapis tudi že odgovor na naslovno vprašanje: kako danes živeti vero? Z vašo glavno ugotovitvijo se da strinjati, saj danes vsi pedagogi in psihologi drug čez drugega naglašajo, kako pomemben je zgled staršev in drugih, ki živimo ob otrocih in mlajših. Veliko slišimo o pomenu vzorcev življenja, ki jih otroci kar vpijajo ob starših ter starejših bratih in sestrah pa tudi iz drugega okolja in vedno bolj tudi iz različnih medijev. Vse te pomembne odnose je Bog zajel v četrto Božjo zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V njej je že pred tisočletji zajeta ista modrost o pomenu odnosa med starši in otroki, ki dejansko vpliva na srečno življenje otrok. Seveda ta zapoved ni samo ‘enosmerna’, torej s strani otrok do staršev, ampak tudi nasprotno. Starši namreč s svojim načinom življenja, s svojimi vzorci obnašanja in ravnanja otrokom pomagajo spoštovati jih ali pa jim to otežujejo. V prvem primeru jim pomagajo graditi srečno prihodnost, v drugem pa jih pri tem ovirajo, ker jih otroci težje spoštujejo. Čeprav smo seveda dolžni spoštovati starše v vsakem primeru, tudi ko so slabotni in grešni.
Vaša ugotovitev, da versko življenje v družinah usiha, je žal v mnogih primerih resnična. Vendar pa je prav, da se tudi zavedamo in vidimo, da ni povsod tako. Četudi bi šlo samo za redke izjeme, je vendar pomembno, da so tudi družine, kot npr. vaša, kjer vero živijo poglobljeno in radostno in so takšne družine prav zato tudi privlačne in velik zgled za svojo okolico. Tudi če na zunaj kdaj doživijo nasprotno. Ali se ni krščanstvo prav tako pričelo širiti? Posamezne majhne skupnosti, a žive in z resnično živeto vero, so postale tako privlačne, da so drugi govorili: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!«, kot lahko preberemo v Apostolskih delih. In prav takšno življenje je pričelo pritegovati druge. Ne prepričevanje ali morda siljenje, ampak preprosto vsakdanje in dosledno življenje iz osebne povezanosti s Kristusom. To so uresničevali tisti, ki so resnično doživeli osebno srečanje s Kristusom. Poznamo samo nekatere, kot so: Pavel, Avguštin, Anton, Frančišek, Ignacij Lojolski ... Anton Martin Slomšek, Alojzij Grozde, Mati Terezija, Chiara Luce Badano ... a še veliko več je neznanih. Naše slovensko iskanje oblike nove evangelizacije teži prav za tem: kako pomagati posameznikom, da bodo sredi živih občestev mogli poglobiti osebno vero, ki je osebno srečanje s Kristusom, in nato brate in sestre vabiti in spremljati na poti osebne vere, osebnega srečanja s Kristusom. Nekaj podobnega smo zapisali tudi v krovni dokument pastoralnega načrtovanja v Cerkvi na Slovenskem z naslovom “Pridite in poglejte” v 59 točki. Bog daj, da bi našli tudi poti do uresničevanja tega želenega cilja. Vsak izmed nas je pri tem pomemben in lahko doda svoj nenadomestljivi delež.
Zaustavili ste se tudi pri smiselnosti učenja več kot sto odgovorov na katekizemska vprašanja, ki jih je morala znati vaša birmanka. En vidik je gotovo tisti, ki ste ga poudarili sami. Če gre zgolj za učenje na pamet zaradi ‘opravljenega’ izpita za birmo, potem res ne bo veliko ostalo. Strinjam se, da je veliko bolj pomembna skupnost med mladimi, animatorji, veroučitelji, duhovnikom in še kom, ki je v času priprave na birmo v župniji nastala. Saj je Cerkev najprej v medsebojnih odnosih, kjer se naseli tudi Kristus – kjer sta dva ali trije v njegovem imenu, je on sredi med njimi. Takšne prijateljske vezi jih bodo zadržale v občestvu župnije. Ob tem pa ni nepomembno, da otroci kakšno stvar o svoji veri tudi vedo, preprosto znajo. Tudi to jim bo v življenje še kako prav prišlo. Verjetno bi se strinjali, da je koristno, da se otroci naučijo na pamet poštevanko. Čeprav je to kar težek dril, ko se jo učijo. A kar znajo na pamet, lahko vedno in povsod uporabijo. Seveda se pa strinjam, da je najboljša kombinacija obojega. Se mi pa zdi zelo zanimivo, da se je skupina mladih, ki je pomagala pripravljati Youcat, to je Katekizem Katoliške cerkve prirejen za mlade, odločila in ga sestavila v obliki vprašanj in odgovorov. Torej po zelo stari katekizemski metodi. Kot se v modi marsikdaj po nekaj letih kakšne oblike spet povrnejo, tako kaže, da je tudi na drugih področjih.
Verjamem, da bo vaš razmislek, spoštovana gospa Olga, mnoge obogatil in spodbudil k razmišljanju in morda tudi h kakšnemu novemu koraku v smeri poglobitve osebne vere. Kristus pa tako ali tako že komaj čaka, da se bo mogel s kom v živo srečati in ga osvojiti s svojo ljubeznijo.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2013) 6, str. 52

Zajemi vsak dan

V domačem jeziku naj se narod začne učiti! Kdor spoštuje svoj narod, mora spoštovati tudi materino besedo in skrbeti za njeno čast.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Ponedeljek, 26. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh