Namesto da bi fanta, ki se odloči za duhovniški poklic, spodbujali, mu branijo!

Napisala sem vam svoje mnenje o duhovniških poklicih, ki je plod večkratnih razmišljanj.pismo 06 2008b
Božja pota niso naša pota. Tako se marsikdaj sliši in tako tudi je. Marsikaj se uresniči, če ljudje z zaupanjem molijo, da bi spoznali božjo voljo in jo v vsakdanjem življenju izpolnjevali.
Veliko se moli za duhovne poklice, ki jih vedno bolj primanjkuje. Če bo šlo tako naprej, bo prav žalostno. Mislim, da ni dovolj za duhovniške poklice samo moliti, treba je tudi kaj narediti zanje. Namesto, da bi fante, ki se odločijo za duhovniški poklic,  spodbujali, jim začnejo braniti. Najprej prijatelji in znanci, nato pa še starši in domači. Pomanjkanje duhovnikov je vsesplošen pojav. Po mojem mnenju je najbolj prizadeta koprska škofija.
Kolikor mi je znano, je bilo prav v koprski škofiji nekaj primerov, ko se je fant odločil za duhovni poklic, pa so ga ljudje pregovorili, da je opustil misel na duhovništvo. Najbolj odločni in vztrajni so taki fantje, ki so že nekaj let delali v kakšnem podjetju ali poklicu. Poznam primer, ko je fant že šestnajst let hodil v službo, ko je jasneje začutil božji klic, je službo pustil, najprej končal srednjo šolo, nato pa odšel v semenišče.
Verniki zahtevajo od škofa, da jim dá duhovnika za njihovo faro. Od kod pa naj ga vzame, če ni duhovnih poklicev? Marsikje bodo morali farani malo bolj pomisliti o tej stvari in iz svojih vrst izmoliti fanta za duhovnika.
Marsikateri fant, ki se odloči za duhovniški poklic, ne dobi štipendije od države, ne podpore od svoje občine. Če so starši bolj pri denarju, še nekako gre, so pa primeri, ko ga starši ne morejo vzdrževati. Včasih priskočijo na pomoč sorodniki. Ko pa bi slovenske družine in tudi farna občestva bolj skrbela z duhovne poklice, bi se stanje izboljšalo.
Vika

Vsako leto znova se ob tem času, ko se »pojejo« nove maše, še bolj bridko zavemo, da je novomašnikov premalo (letos - leta 2017 - so samo trije (3), najmanj v  zadnjih 100 letih?), vseh bogoslovcev je trenutno 42. Škofje v teh tednih razporejajo duhovnike po župnijah in mnoge župnije, ki so doslej imele svojega duhovnika, ostanejo prazne, v soupravljanju iz sosednje župnije. Ne drži, da ima koprska škofija najmanj poklicev. Škofijskih bogoslovcev imamo trenutno 5; letos imamo enega novomašnika, res pa nimamo nobenega bogoslovca v prvem letniku. Novo mesto ima 6 bogoslovcev, Murska Sobota 2,  Celje 3, Maribor 7, ljubljanska nadškofija, ki je največja, pa jih ima 19.  Posebnost koprske škofije je, da ima veliko majhnih, po večini hribovskih župnij, in zato mora en duhovnik upravljati po več župnij.

    Leta 1983 je število katoliških duhovnikov pri nas padlo pod 1300, dve desetletji pozneje pod 1200 in leta 2009 pod 1100, leta 2015 pa jih je bilo 1055. Samo vprašanje časa je, kdaj bo zdrknilo pod 1000 (če že ni). Podobno je z bogoslovci: če jih je bilo leta 2003 še 92, jih je bilo desetletje kasneje skoraj polovico manj – le še 52 in jih je letos (2017) le 42. In podobno je z novomašniki. Zadnja štiri leta se je njihovo število gibalo med sedem in devet. Več kot deset jih je bilo nazadnje prav lani (14), več kot dvajset nazadnje leta 2005, več kot trideset nazadnje leta 1997, več kot štirideset nazadnje leta 1976 in več kot petdeset nazadnje leta 1975. Največ novomašnikov v zadnjih sedmih desetletjih, 56, je bilo posvečenih leta 1973.

Ne drži, da si morajo bogoslovci sami plačevati šolanje, bivanje v semenišču; fakulteta pa je tako in tako za vse brezplačna. Plačajo neki manjši prispevek za skupne stroške. Drugo pa plača škofija.
Kaj je vzrok pomanjkanja duhovnih poklicev (duhovnikov, redovnikov in redovnic)? Razlogov je gotovo več. Bog vedno kliče dovolj fantov in deklet v svojo službo. Veliko jih božji klic presliši. Zakaj? Mislim, da moramo na prvo mesto postaviti upadanje vernosti. Skoraj petdeset let pod komunizmom je bil ta poklic oviran, uradno poniževan, prikazan kot nekoristen. Tistim, ki so se odločili za semenišče, so ponujali štipendije, razgovor pri svetovalcu in podobno, da bi jih od njihovega sklepa odvrnili. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil pravi »bum« poklicev, da jih v bogoslovju v Ljubljani niso imeli kam dati in so preuredili podstrešje stolniškega župnišča za stanovanja bogoslovcev. Vernih družin, ki bi si želele duhovnika, redovnico iz svoje srede, je vedno manj, kot sama ugotavljaš, tudi med takimi, ki se imajo za verne.
Drugi vzrok je ta, da je v družinah vse manj otrok. Otroci so na splošno bolj razvajeni, ker so pač bolj »dragoceni«. Od razvajenih otrok pa ne moremo pričakovati odločitve za poklic, ki naj bi bil eno samo razdajanje.
Duhovniški poklic v očeh mladih in družbe nima več prave cene, moralne veljave. Po raziskavah je duhovniški poklic na dnu lestvice, še nižje kot sodniški. To je tudi posledica novinarske gonje proti Cerkvi, ki je še hujša kot pod komunizmom. Duhovniki so sami pedofili, čeprav je šlo le za posamezne primere. Cerkev je grabežljiva, ker hoče nazaj imetje, ki ji je bilo odvzeto, se trobi kar naprej, zamolči pa se, koliko Cerkev pri nas vlaga v obnovo sakralnih objektov, v šolska poslopja, domove - župnijske in za ostarele in bi lahko še več, če bi imela sredstva in bi ne bila odvisna samo od miloščine vernikov. Če ravna s svojim premoženjem kot dober gospodar, je za naše medije to narobe.
Potrošniška miselnost, ki vlada v družinah, mlade usmerja v to, da je treba čimveč imeti in uživati. V duhovniškem poklicu pa velja načelo: razdajati se za druge. To prinese veliko duhovnega veselja in zadovoljstva, da narediš nekaj dobrega za druge, kar pa danes ni cenjeno.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2008) 6, str. 75 (podatke posodobil - mč)

Zajemi vsak dan

Znati dobro moliti Oče naš in ga znati živeti, to je popolnost kristjana.

(sv. Janez XXIII.)
Torek, 12. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh