Čas, ki ga je posvetila možu, sedaj lahko daruje Gospodu.

pismo 07 2017aV aprilski številki Ognjišča ste v Pismu meseca pisali o vdovah: Pozabili ste omeniti vdove in njihove težave v življenju. Omenili ste, da so v prvem obdobju krščanstva imele posebno mesto v Cerkvi. Potem ste na primeru prerokinje Ane iz Svetega pisma opozorili na današnjo vlogo številnih vdov v Cerkvi, ko ste zapisali: “Prerokinja Ana lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano služi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzori prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem.”
Tudi moja izkušnja je podobna, vendar mene zanima, kaj je s posebnim ‘redom vdov’, ki je nastal v Italiji? Če prav razumem, gre za to, da vdove naredijo posebne zaobljube za služenje Cerkvi. Ali to pomeni, da bodo tudi v prihodnje delale za Cerkev, bodo pa imele neko posebno obliko Bogu posvečenega življenja? Ali bo tudi Cerkev v Sloveniji kaj takega ustanovila ali pa že obstajajo take skupine bogu posvečenih vdov?
Monika
pismo 07 2017aaZanimivo, da je pisanje o vdovah naletelo na tak odmev, kar kaže, da je v naši družbi in tudi Cerkvi veliko vdov, ki jim do sedaj morda nismo posvečali dovolj pozornosti. Tudi sam sem zasledil, da se rojeva v Italiji poseben ‘red vdov’ (latinsko Ordo viduarum). Naj že v začetku povem, da ne gre za ‘klasičen red’, kakor jih poznamo danes (frančiškani, salezijanci, jeziti, uršulinke, šolske sestre, Marijine sestre ...). ‘Posvečene vdove’ so trenutno navzoče v različnih škofijah po Italiji. Največ jih je v Rimu. Gre za novo obliko posvečenega življenja, ki je še v povojih, saj je nastal leta 2013 in zato še nima točno določenih pravil, ki bi jih potrdil papež, priznali pa so jih že nekateri škofje. To pomeni, da lahko delujejo v škofijah, kjer so jih potrdili škofje. Čeprav gre za novo obliko posvečenega življenja, pa so poseben stan vdov poznali že v času apostolov, saj o vdovah piše sv. Pavel, navzoče pa so bile tudi v prvi Cerkvi. O tem sem pisal že v omenjenem Pismu meseca.

    Biodinamika ima v sebi tudi veliko samo­odrešenjskega, kar dosežeš, če verjameš v njegovo razmišljanje.

Tako tudi rimski pomožni škof, ki je v tej škofiji odgovoren za ‘red vdov’, naglaša, da so že v prvi Cerkvi vdove imela posebno mesto. Takratni škofje in drugi krščanski pisci so poudarjali njihovo služenje in molitev. ‘Posvetitev’ po izgubi moža, ki jo lahko imenujemo karizma (dar za druge) so ponovno ovrednotili v zadnjih letih in jo obnovili, še dodaja isti škof. ‘Posvečene vdove’ obljubijo, da bodo vedno ostale v tem stanu in dodajo še obljubo doživljenjske čistosti. Še bolj se vključujejo v življenje župnije, ne prekinejo pa odnosov s svojo družino, z otroki in vnuki.
Kaj konkretno delajo te vdove po župnijah? Nekatere so izredne delivke obhajila in obiskujejo bolnike in ostarele ter jim prinašajo tolažbo vere in jih utrjujejo v pripadnosti Cerkvi. Druge so katehistinje, nekatere skrbijo, da bogoslužje v župniji lepo poteka, ali so dejavne v okviru karitas.
Zanimiva je izkušnja neke vdove, ki jo je opisala za medije. Ovdovela je dokaj mlada in ostala sama z dvema mladoletnima otrokoma. V nekem trenutku je začutila, da čas, ki ga je posvetila možu, sedaj lahko daruje Gospodu. Z zaobljubo je vstopila v ‘red vdov’ in se tako še bolj dala na razpolago služenju Cerkvi, obenem pa svojima otrokoma pomaga pri varstvu njunih otrok.
Te vdove ne nosijo posebnih redovih oblek in tudi ne živijo skupaj v samostanih oziroma skupnostih, a slednjega ne izključujejo za prihodnost. Zanimivo pa je, da ob zaobljubah svoj poročni prstan izročijo škofu, ki ga blagoslovi, potem pa jim ga spet izroči.
Poleg neuradnih medsebojnih srečanj imajo uradna srečanja dvakrat na mesec. Na enem se srečajo samo vdove z zaobljubami, na drugo srečanje pa povabijo tudi tiste, ki se jim nameravajo pridružiti. Za svoji zavetnici imajo sv. Moniko, mater sv. Avguština, in sv. Frančiško Rimsko, obe sveti vdovi.
Mogoče boste po tem opisu rekli, da vse, kar delajo članice ‘reda vdov’, delajo tudi druge žene in vdove, ki niso članice reda že sedaj v Sloveniji. To je res, a gre tudi za neko posebno, zavestno posvečenost svojega življenja Bogu. V času, ko toliki ljudje, zlasti mladi, ne želijo ali niso sposobni narediti osebne življenjske odločitve je njihov zgled toliko bolj pohvalen. Tudi prinaša vdovam, med katerimi so morda nekatere z zelo bolečo izkušnjo izgube, neko obliko pomoči in izhoda iz življenjske krize.
Na vaše vprašanje, če je ‘red vdov’ navzoč v Sloveniji, naj odgovorim, da še ni, a ni nobene ovire, da ne bi bil v prihodnosti. Vdove bi tako ne samo bile v službi Cerkve in opravljale razna dela, ampak bi se tudi shajale na srečanjih, kjer bi skupaj molile, se duhovno poglabljale in bile deležne duhovne podpore svojemu poslanstvu. Menim, da bi to ugodno vplivalo na njihovo služenje Cerkvi, bi pa tudi ugodno vplivalo na njihovo duhovno rast in bi jim tudi ta srečanja pomagala osmisliti ‘novi stan’, ki si ga v začetku niso prostovoljno izbrale, a so ga sprejele in je pozneje postal vir blagoslova tudi za druge. Ta duhovna podpora bi jim pomagala tudi prebroditi krizo v življenju, ki nastopi z vdovstvom, in ki ni vedno lahko, kakor je zapisala gospa v pismu za aprilsko številko Ognjišča.
Božo Rustja
, Pisma. Ognjišče (2017) 07, str. 46

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh