Kako naj prebolim svojega fanta, s katerim sva se razšla?

Že tri leta se trudim, da bi prebolela svojega fanta, s katerim sem se razšla. In še vedno ga nisem pozabila. Še vedno se vsak dan spominjam najinih lepih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj v mišljenju, da sva si usojena. Potem pa je bilo vsega veselja konec.
Od takrat sem popolnoma na tleh. Vsak dan, odkar sva s fantom prenehala hoditi, Boga prosim, naj mi pomaga, da ga prebolim. Ampak še zmeraj ga nisem. Tako se sprašujem, ali Bog sploh hoče pomagat trpečim. Saj bi razumela, če bi to trajalo pol leta, samo tri leta je res ogromno! Vmes si je on že našel punco, s katero sta srečna, jaz pa še vedno tu trpim. Hotela sem, da bi ostala prijatelja in tudi on je v to privolil, ampak po dveh mesecih so se odnosi ohladili. Nikoli me ne pokliče, nikoli nisva šla na kavo in klepet. K maši ne hodi več, pa čeprav je bil zelo pobožen, ko sva bila skupaj. Vsako nedeljo sva bila pri maši, celo pela sva v cerkvenem pevskem zboru. Zdaj je čisto drug, ampak jaz ga še vedno ljubim.
Kako naj bom prepričana, da mi Bog hoče pomagati, če še vedno ne vidim rezultata po toliko časa?
Doroteja

pismo 07 2009bSrcu se ne da ukazovati, pravi pregovor. To je sicer res, imamo pa tudi razum. Naš razum ima sposobnost, ki ji pravimo spomin. Veš, da imajo spomin tudi računalniki, saj si to svoje pismo napisala na računalnik in ga poslala po elektronski pošti. Toda naši možgani imajo veliko bolje urejen spomin. Res je, da ga ne moreš kar izbrisati, kot v računalniku, in ga ni več, vendar pa tudi ne ostane za večno, ker bi sicer bil naš možganski računalnik kmalu prepoln. Urejen je tako, da spomin »obledi« in sčasoma povsem izgine. Važni dogodki, zlasti tisti, ki so nas močno čustveno zaznamovali, pa ostanejo veliko časa »na površini«. Vsakokrat, ko se teh dogodkov spomnimo, ponovno oživijo. Če hočeš torej pozabiti na svojega fanta, ne smeš misliti nanj. Tvoji možgani morajo dobiti nove, sveže podatke, ki morda ne bodo tako čustveno močni, kot je bilo tisto, ki ga opisuješ, pa vendar bodo počasi potisnili iz spomina to, kar te moti. Lažje je to napisati in svetovati, kot pa storiti. Naj ti to ne vzame poguma. Moraš imeti toliko modrosti, da ta spomin ne bo ovira, da živiš dalje in iščeš drugačne rešitve. Ne da se živeti od spominov, ki jih sicer moramo ohranjati (spomin na starše, na domače, na prijatelje ...), ker naše življenje bogatijo.
Prositi Boga, da ti pomaga, je pametno in potrebno, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo dal, karkoli ga prosimo v njegovem imenu. Moramo pa tudi sami nekaj storiti v to smer, Bog noče delati namesto nas, hoče nam pomagati, če smo si tudi sami pripravljeni pomagati. Mislim, da je zate in zanj dobro, da te fant ni več klical po telefonu, da ne povabi na kavo, ker bi s tem še bolj krepil tvoja čustva in sanje, ki niso uresničljive. Mislim, da ni mogoče in nima smisla biti prijatelj z osebo, s katero si bila nekoč močno čustveno povezana.
Pišeš, da tvoj bivši ne hodi več k maši, to pomeni, da je neznačajen. Tudi to ti lahko dá misliti, da ni bil njegov »odhod« prav velikega obžalovanja vreden. Morda ti je Bog s tem, da te noče uslišati, naredil veliko uslugo. Bog ve, koliko razočaranj te je obvaroval. Bolj kot v ljudi moramo zaupati v Boga, ki nas ne bo nikdar razočara in ne zapustil, če mi ne bomo njega. Vsekakor ti bo bolj poglobljena vera lahko veliko pomagala, da svojega življenja ne zapravljaš. Bog ima s teboj lepe načrte, vendar se moraš nehati ozirati nazaj. Glej naprej; kaj lahko narediš dobrega, in ne bodi žrtev preteklih čustev, ki te ovirajo, da bi živela čim bolj polno svoje sedanje življenje in se vestno pripravljala na bodoče.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2009) 07, str. 70

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh