Morajo otroci izpolniti vse želje staršev?

Nastopil je čas počitnic in dopustov, ki jih večina med nami, po natrpanih in enoličnih delavnikih preko celega leta težko čaka. Stara sem trideset let, hodim v službo in si v času dopusta, ki mi pripada, želim početi stvari, ki me veselijo. Iti nekaj dni na morje in v hribe. Konec koncev sem menda že dovolj stara, da odločam o sebi, o tem, kaj naj bi delala. Ne nazadnje se sama preživljam in si sama plačam dopust na morju. V čem je torej problem, se verjetno vprašujete. V tem, da bi mi starši radi dan za dnem določali, kaj naj delam, kot so mi, ko sem bila še majhna. Imamo tudi majhno kmetijo, zato sploh pričakujeta, da delam tisto, kar onadva mislita, da je tisti dan treba storiti. Saj ne rečem, vem, da je dela vedno dovolj in marsikaj tudi pomagam. Zalomi pa se, ko se moji načrti ne ujemajo s pričakovanjem staršev - in to se dogaja vse pogosteje, ker me jezi, da mi stalno nekdo govori, kaj naj delam. Ko sem bila majhna, je bilo treba vedno delati, kar so rekli starši, tudi ko bi šla vsaj kdaj, z drugimi otroki rada na primer v bazen. In sedaj, ko sem, po njuno, za kakšno stvar ne več tako mlada, sem za to, da me imata vedno pri roki, še vedno otrok, ki je pač dolžan ubogati starše, sicer imaš greh. Jaz grem lahko na morje, ko imam pač dopust, in tega termina ne morem v službi kar spreminjati, na kmetiji je pa tudi celo poletje kakšno pomembno delo. In vedno, ko bi rada kam šla, ni časa. Če grem, pa so potem nekaj časa precej neprijetni dnevi, nabiti z občutkom krivde, ker mi vedno dajeta vedeti, da nista zadovoljna z mano, in kakšna da sem, pa seveda, kaj bodo drugi na vasi rekli. Če jima rečem, naj mi vsaj malo prej odkrijeta svoje načrte, da se bom jaz prilagodila s svojimi, pa je odgovor vedno enak: da je na kmetih veliko odvisno od vremena in ne moreta povedati, kakšne bodo razmere za delo čez nekaj dni.
In tako smo spet na začetku. Zelo me zanima, kaj o tem menite vi. Koliko smo se otroci dolžni ozirati na želje in potrebe staršev? Res smo njihovi otroci, da so skrbeli za nas in nas imajo radi; vendar to še ne pomeni, da si nas lahko lastijo. Moja starša pravita, da jima še zlepa ne bom povrnila vsega, kar sta onadva storila zame. In tako mi z lahkoto dajeta občutek slabe vesti.
Eva

pismo 08 2007aČetrta božja zapoved se ne omejuje na to, kot navadno mislimo, »ubogati starše«, ampak naroča: »Spoštuj očeta in mater.« V »spoštovati« ni poudarek na »ubogati«, kar je razumljivo za otroke, ampak na odnosu, ki ga moramo imeti do staršev. Spoštovati pomeni ceniti, upoštevati, imeti rad, vključuje seveda tudi pokorščino, torej »ubogati« in biti hvaležen, ne postavlja pa te v neko podrejeno vlogo.
Mnogokrat se zgodi, da so starši do svojih otrok posesivni, kot pravimo s tujo besedo, to se pravi, da jim ne dajo dovolj samostojnosti, jih obravnavajo kot svojo »posest«. Otroci so samostojne osebnosti in se morajo, ko dovolj dorastejo, odločati sami. Nasvet staršev je seveda vedno dragocen, ker imajo starši več življenjskih izkušenj. Ne morejo pa starši vsiljevati svoje volje. Včasih je bilo to zelo pogosto in kruto (pri nekaterih narodih in kulturah je to še danes), da so starši celo izbirali in določali ženina in nevesto. Danes se nam zdi to smešno. Seveda pa ni prav, če otroci staršem sploh nič ne povedo o svojih izbirah, jih ne vprašajo za nasvet, kot da to staršev nima kaj brigati. To pa je pomanjkanje spoštovanja. Mar ni staršem pri srcu sreča njihovih otrok?
Najbrž je res, da otroci nikdar ne bodo povrnili vseh tistih žrtev in skrbi, ki so jih bili deležni s strani staršev. Za vse to morajo biti otroci staršem hvaležni in jim vračati s svoje strani ljubezen, pozornost, žrtvovati zanje tudi čas, jim pomagati tudi materialno, če so potrebni. Morajo pa odrasli otroci imeti svoje življenje, svoje izbire, svoje odločitve. Če se o tem pametno pogovorijo med seboj, pridobijo eni in drugi. Vendar končne odločitve pripadajo otrokom. Ljubezen staršev do otrok je čudovita stvar, ne sme pa biti moreča. Sicer pa ljubezen, ki se vsiljuje, ni prava ljubezen. Prava ljubezen je služenje, ne ukazovanje. To velja za odnose med starši in otroki, kakor za odnose med zakonci. Za vse vrste ljubezni.
V tvojem primeru bi rekel, da si nimaš kaj očitati ali imeti slabo vest. Pomagati jim moraš, kolikor je v tvoji moči in kolikor imaš časa, živeti pa moraš svoje življenje. Pogovoriti se morate o tem, kaj lahko narediš zanju in kaj ne, to je osnova za zdrav odnos med odraslimi ljudmi. V tem pa mora biti neka harmonija. Če imaš svoje starše rada, jim boš skušala pomagati, kolikor ti je mogoče, to pa ne pomeni, da se moraš odreči dopustu, kakšnemu potovanju in tudi kakšni zabavi. Toda tudi to stori kulturno, kot se spodobi za hčerko, ki ima starše rada, pogovori se z njima, razloži jima svoje stališče. Pogovor je ključnega pomena v medčloveških in medkrščanskih odnosih, tudi med otroki in starši.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2007) 08, str. 74

Zajemi vsak dan

Glej, prihajamo k tebi, saj si ti Gospod, naš Bog. Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je rešitev za Izraela.

(prerok Jeremija)
Ponedeljek, 25. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh