Kraljeva poroka

Kralj je dejal svoji hčerki: "Pripravil sem ti poroko. Za moža sem ti izbral mladega, lepega in pogumnega mladeniča.Gotovo bo osrečil tebe, kraljestvu pa bo prinesel čast. Poroka bo čez štirinajst dni. V tem času lahko uživaš svoje dni kot nedolžen otrok, kakršna si vedno bila. Tako boš na prijeten način zapustila srečno obdobje svojega življenja ter vstopila v novo, ki bo, upam, še srečnejše."
Kraljičina je bila srečna, ko je slišala to novico. Hitela jo je povedat svojim prijateljicam ter jim rekla, naj se pripravijo, da bodo štirinajst dni preživele v veselju in svobodi, preden bo stopila v zakonski stan. Med prijetnimi in brezskrbnimi dnevi je sredi vesele družbe spoznala privlačnega mladeniča. Slepa usoda, ki pogosto vlada v srcih fantov in deklet, ne glede na bogastvo in na okoliščine, je hotela, da se je ona zaljubila v njega, on pa v njo.
Malo časa je bilo treba, da sta zaživela v globoki in popolnoma predani ljubezni in spoznala sta, v kako nemogoč položaj sta potisnjena. Prišel je predvečer poroke. Kraljična je odprla svoje srce mladeniču, v katerega se je zaljubila, ter se mu izpovedala:
povejmo z zgodbo 11 2003a"Kraljeva hči sem. Oče mi je obljubil, da se bom poročila s kraljevičem. Poroka bo jutri. Morala bi ti že prej to povedati, a moja ljubezen je bila hitrejša od mojih besed. Sedaj je prepozno. Vem, kako trpiš, in ti veš, kako trpim jaz, in kako bom trpela, kajti moja ljubezen do tebe je tako močna, kakor je tvoja ljubezen do mene. Vendar pomni, da bo moje srce pripadalo le tebi vse do mojega zadnjega dne. Še več: celo večnost. In če me Bog, ki ljubi vse iskreno zaljubljene, sliši, bo že našel način, da se bosta najini poti srečali. Vedi, da te bom vedno, vedno čakala."
Mladenič ji je odvrnil: "Tvoja bolečina lajša mojo. Tudi jaz se namreč moram poročiti s tisto, ki mi jo je izbral oče. Toda tvoj bom, dokler bom živel in tvoj bom umrl."
Naslednji dan je bila poroka. Slavje je potekalo v vsem sijaju. Nevesta si je želela, naj njen obraz zakriva tančica vse do zadnjega trenutka. Drugi so to razlagali kot znamenje nevestine skromnosti, v resnici pa si je s tančico zakrivala solze. Končno je stala iz obličja v obličje pred človekom, ki bo čez nekaj trenutkov njen mož. Dvignila je tančico in zadrževala solze. Prav tako je mož dvignil ščitnik svoje čelade.
Kraljičine solze so v trenutku izginile, ko je zagledala, da kraljevič, ki ga bo morala poročiti, ni nihče drug kot mladenič, v katerega se je zaljubila v zadnjih dneh. Kraljevič, ki ga je izbral njen oče, se bo poročil z njo, čeprav ni nobeden od njiju vedel tega. Njuni starši so pripravili poroko, ne da bi ju spoznali z bodočim zakoncem.
To je bila res srečna poroka. Ko so starši videli srečo novoporočencev, so drug drugemu čestitali, da so tako modro izbrali zakonca svojima otrokoma.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 107.

Na tej zemlji do neke mere uživamo stvari: ljubimo, se igramo, se smejemo, govorimo, jemo, potujemo. Sami sebe spravljamo v smeh in včasih celo dosežemo pristno in resnično ugodje, a vedno s skritim dvomom, z majhnim strahom, včasih z nekim občutkom krivde. Naučili so nas, da je nekaj narobe, če uživamo, in smo zadovoljni sami s seboj ter da sta resnično ugodje in sreča nekaj, kar pripada prihodnjemu življenju, ne pa že temu. Edino Boga moramo ljubiti in samo njega iskati. Zato se vedno nekoliko kesamo v sebi, ko nekoga globlje ljubimo na tem svetu in uživamo ter se imamo lepo.
povejmo z zgodbo 11 2003bMislim, da bo takrat, ko bo prišel čas poroke in bomo šli v nebesa ter bo izginila tančica, ker bomo dvignili pogled, odkrili, da obličje, ki ga vidimo, odseva v neizmerni lepoti in dostojanstvu skrivnostno zvestobo in v podrobnosti obraze vseh tistih ljudi, ki smo jih ljubili v tem življenju, da ta nasmeh izžareva veselje, ki smo ga doživeli tu, da oči zrcalijo pokrajine, ki smo jih občudovali in da njegov glas odmeva v pesmih, ki smo jih peli na zemlji. Mladenič, v katerega smo se zaljubili, je, ne da bi vedeli, naš zaročenec. Veselje tega življenja je priprava na nebesa. Naš sosed in v njem naš prijatelj, naš sozakonec, naš znanec, vsak človek, ki smo mu storili dobro – je bil Bog.
Naj zazvonijo vsi zvonovi, kajti danes je kraljeva poroka.

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
In kar v človeško srce ni prišlo,
je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.
1 Kor 2, 9

Vsak od nas si želi
biti v božji blaženosti,
toda mi imamo možnost biti
srečni z njim že tukaj in zdaj.
če hočemo biti srečni z njim,
moramo ljubiti, kakor ljubi on,
darovati se, kakor se podarja on,
nuditi pomoč, kakor pomaga on,
poiskati ga med najbolj
ubogimi med ubogimi,
biti med njimi znamenje
njegove navzočnosti, njegove ljubezni,
njegovega usmiljenja.
sv Terezija iz Kalkute

Vendar pa nas pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. CS 39,2

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 11, str. 38-39.

Zajemi vsak dan

Nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo Božje zapovedi spolnjevati.

(Anton Strle)
Nedelja, 21. Januar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh