Angelca

Življenjska pot Angelce se je začela v samotni hribovski vasi. Mladost je preživljala s petimi sestrami in z dvema bratoma ob skrbni mami in delavnem očetu. Oče jih je kmalu zapustil. Vsako nedeljo, ko so šli v dolino k maši, so obiskali tudi njegov grob. Vse sestre in en brat so odšli po svetu, ob ostareli materi sta ostala doma samo ona in starejši brat. Tudi Angelca bi rada šla v svet za svojimi sestrami, si ustvarila družino in bi za večje praznike prišla na obisk v svojo rojstno vas. Življenje se je zasukalo drugače: mati je bila bolehna, brat s srčno napako od rojstva in ni imela srca, da bi ju zapustila.
Po končani osnovni šoli je našla zaposlitev v tovarni v več kilometrov oddaljenem mestu. Samotna pot do tja je vodila skozi gozd. Ob poti nobene hiše, nobenega človeka. Delala je v izmeni. Vsak dan je hodila v eno smer v temi: zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Težko je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Tedaj je brat napregel konja in ji naredil ozko gaz, po kateri je hodila.
Angelca ni bila strahopetna, saj je bila gozda vajena že od mladih nog. Tudi hoje je bila vajena. Strah jo je bilo samo tiste dni, ko je dobila težko prisluženo plačo in je z njo morala po tisti samotni poti priti domov. Brat je vedel za njeno stisko in ji je večkrat prišel naproti. Kako prijetna je bila hoja v dvoje! Ko bi le večkrat hodil kdo z njo po teh samotnih stezah!
Nekoč je srečala fanta – lovca iz sosednega kraja. Del poti je šel z njo. Kmalu njuna srečanja niso bila več naključna, ampak dogovorjena in redna. Če ga ni bilo, se je spraševala, kaj je z njim. Tako prijetno se je bilo z njim pogovarjati, tako prijazen in razumevajoč je bil. Zbližala sta se tako zelo, da je pod srcem začutila utrip novega življenja. Ko je bila trdno prepričana, mu je povedala. Mislila je, kako bo vesel. Pa ni bil! Osupnil je, postal redkobeseden in mrk in kar hitro se je poslovil. Bolelo jo je, a se je tolažila, da moški to sprejemajo drugače kot ženske – matere.
Potem ga ni bilo več na samotno pot. “Kaj ga je zadržalo, da ga že ves mesec nisem videla? Moram sem pozanimati,” je razmišljala Angelca. V tovarni je ujela pogovor dveh sodelavk, ki sta bili iz njegovega kraja. »Ali veš, da je Reparjev Janko šel od doma? Kar čez noč je izginil. Menda je šel v Nemčijo, od tam pa misli iti v Ameriko. Kaj ga je pičilo, saj nikoli ni govoril, da bi šel od doma in pustil kmetijo bratu.«
Prebledela je in slabost jo je obšla, ko je slišala ta pogovor. Njen Janko, njena ljubezen, njene sanje – vse se je v trenutku sesulo. Ostalo pa je dete pod njenim srcem. Kaj naj stori? Ne more za njim, pa tudi noče, saj je dovolj zgovorno povedal, da mu ni zanjo in za njunega otroka. Odpovedal se jima je, zato je pobegnil v tujino.
“Kako sem bila zaslepljena! Zakaj nisem poslušala mame? Zdaj je za vse prepozno. Moram živeti dalje, moram sprejeti tega otroka in delati pokoro za svoj greh!” je sklenila Angelca. Veliko je prestala, preden je to dete prišlo na svet. Rodila je punčko – Veroniko, najlepšega otroka, kar jih je kdaj videla. Njena mama in brat jo z veseljem sprejela in jo imela rada.
Angelca je še naprej vsak dan hodila po samotni stezi na delo in z dela. Med potjo je prebirala jagode rožnega venca: za svojo Veroniko, svoje sončece, ki je sijalo stricu in stari mami. Molila je zase, da bi ji Bog pomagal hčerkico vzgojiti v pametno, pošteno in verno dekle.
Leta so tekla. Veronika je hodila z gručo otrok po cesti na eno stran, mama Angelca pa po svoji stezi v službo na drugo stran. Vsaka v svojo dolino.
»Hvala ti, o Bog, za mojega brata. Tudi njemu je moja Veronika olepšala samoto. Ne pogreša očeta, saj jo ima stric rad, kot da bi bila njegova hči. Ne bi mogla imeti boljšega očeta. Varuj jo, mati Marija, gotovo ima tudi ona mesto, ki ga ji je nebeški Oče pripravil v svojem načrtu, čeprav ni bila v načrtu svojega zemeljskega očeta. Dobri Bog, ne prištevaj mu tega greha, ker naju je zapustil prav takrat, ko sva ga najbolj potrebovali. Ti veš, v kakšni stiski je bil, in česa se je ustrašil, da je šel raje v tujino za hlapca, namesto da bi bil doma gospodar,« je molila Angelca.
Veronika je zrasla v lepo dekle in napočil je trenutek, ko se je poslovila in odšla v mesto v šolo. Z njo je odšel del življenja. Stara mama je obležala, brat je sklonjen hodil okrog hiše, Angelci pa se je zdela pot v službo vedno daljša.
Vsake stvari je enkrat konec in prišel je dan, ko je šla zadnjič po tistih samo njenih stezah v službo. “Ravno pravi čas,” si je rekla, “saj komaj še zmagujem to dolgo pot. Zdravje mi ne služi več kot nekoč. Zdaj, ko bom doma, bom lahko odvzela bratu kakšno breme z ramen. Toliko let mi je pomagal, nikoli mu ne bom mogla povrniti vse njegove dobrote. Še več bom molila in skupaj bomo molili za našo Veroniko, da se v mestu ne izgubi.”
Veronika je dokončala šolanje, dobila službo in ostala v mestu. Kmalu je pripeljala domov fanta – resnega, vernega, poštenega. Sledila je poroka in začeli so prihajati otroci.
»Vnuki, moji zlati vnuki! Kako me ima Bog rad, da mi je naklonil tako bogastvo!« se je veselila Angelca.
zgodba3 05 2017Težko jih je čakala in napeto poslušala, kdaj se bo na klancu zaslišal ropot njihovega avtomobila. Radi so prihajali in pomagali pri delu njej in bratu, mama pa je že uživala večni pokoj ob očetu pri cerkvi spodaj v dolini.
Angelca je bila presrečna, ko je videla odraščati svoje štiri vnuke. Radi so jo imeli in ob njih je pozabila na vse bridke ure, ki jih je prestala zaradi svoje mladostne ‘napake’.
Najstarejši vnuk je že zaključil osnovno šolo.
»Kam se boš pa sedaj usmeril?« so ga spraševali. »Nikoli nisi omenil, kam te vleče srce. Ali si se že odločil?«
»Sem,« je odgovoril. »Želim postati duhovnik. Že dolgo slišim v sebi Gospodov klic: “Hodi za menoj – pojdi po svoji neizhojeni stezi, a hodi za menoj!”«
Zdaj je vedela, da ji je Bog odpustil. Čutila je, da so bile vse dolge ure hoje v samoti in molitvi rožnega venca prinesene pred Božji prestol.
Kot starček Simeon je tudi Angelca hvaležno vzkliknila: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru, kajti moje srce je okusilo in videlo tvoje usmiljenje!«
Heli, Ognjišče (2017) 05, str. 56

Zajemi vsak dan

Srečni smo vsi, ki nam je bilo dano videti, čutiti našo kmečko deželo. Vasi so bile tople. Vsi smo se poznali med sabo in se radi imeli.

(Mirko Mahnič)
Petek, 18. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh