Gospod, ti veš, kako mora biti

Zadnje tri dni je pri učnih urah končno zadihalo bolj sproščeno, skoraj počitniško vzdušje. Učni načrt je bil izpolnjen in ocene zaključene, le Topek je oznanil, da bo tu in tam še koga vprašal, tudi tiste, ki imajo eno negativno oceno več.
Preplavilo me je divje, noro upanje: tudi Simon se bo morda še lahko srečno izvlekel. Samo da bi izdelal... Skoraj nemogoče je, že zdavnaj prepozno, pa vendar... Kaj pa, če le...
zgodba1 06 2007V odmoru se je k meni prismejala Tejka iz sosednjega oddelka: »Fiziko in matematiko, oboje bom imela zaključeno dve! Ne veš, kako sem si oddahnila!« je vsa žarela zaradi očitnega olajšanja.
»Krasno!« sem se razveselila njenega uspeha. Ves najin trud, ko sva nešteto ur in dni presedeli skupaj pri učenju, ni bil zaman. »In kako je z drugimi, s tistimi, ki so tudi še viseli med pozitivnim in negativnim?«
»Kjer se je le dalo kaj pomagati, tiste je danes še enkrat vprašal. Vsi trije so se oddahnili, ker jim je obljubil dvojke.«
Nisem bila zadovoljna. Rada bi izvedela več, pa je nisem mogla vprašati. Tejka me je tudi tokrat razumela brez vprašanj.
»Mojca, veš... Pri Simonu ni mogoče nič več spremeniti, ne pri matematiki in niti pri fiziki,« mi je tiho zaupala. »Imel bo kar dve batini.«
»Torej je žal res... Ubogi revež, resnično ne bi marala biti v njegovi koži. Pa mi je pred kratkim Tončka omenila, da bo verjetno vsaj pri matematiki zvozil z dvojko.«
»Ja, verjetno bi, če zadnjič ne bi dobil tistega cveka, ali če bi sedaj oboje, šolsko in kontrolno, pisal vsaj dve. Verjetno bi ga Topek danes spet vprašal,« je razmišljala Tejka.
V meni se je še povečal vztrajno glodajoči občutek krivde. Če je bilo res tako, kot je pripovedovala prijateljica, potem bi mu v minulih tednih morda prav jaz lahko pomagala splezati iz pogubnega brezna, če bi le znala premagati svoj vase zagledani ponos, trmo in domišljavo sebičnost!
Če bi šolsko in kontrolko pisal vsaj dve... Pa ni, ker JAZ nisem ničesar storila za to! Vendar bi lahko, vsaj poskusila bi lahko, je moja vest postajala iz trenutka v trenutek bolj glasna. Toda kaj, ko se mi je kot dekletu zdelo nemogoče in neprimerno, da bi ponujala pomoč fantu, še posebno temu, ki zame ni samo navaden fant. Zdaj pa namesto dragocenega zadovoljstva že nekaj časa vso svojo neodločnost drago plačujem s solzami in s težkim občutkom krivde. Žal mi je, tako zelo žal, pa ne morem ničesar spremeniti... Zdaj nič več...
Matura je zame minila tako, kot sem zaradi težav z očmi pričakovala in zmogla - s prigarano zlato sredino.
Nobenega razloga za žalost in obup več ni bilo, pa vendar sem se na dan razdelitve spričeval po kosilu zavlekla v svojo sobo z obteženo, zlomljeno dušo in zdrsnila na posteljo.
Moje misli so blodile okoli Simona in okoli težko sprejemljivega dejstva, da njega šele čaka vse, kar sem sama že preživela, in še dosti več, česar si sploh nisem mogla predstavljati. Strah, solze in sočutje so bili močnejši od mene. Jokala sem, ker je bil tako grozno nesrečen, pa tudi zato, ker je bilo že zdavnaj prepozno, da bi karkoli koristnega storila zanj. Na poti do sreče mu nisem mogla čisto nič več pomagati. Vse možnosti sem že zapravila, vse pokvarila.
Le enega samega dragocenega spoznanja sem se na dnu bridkosti oklenila z vsemi močmi, z vso neomajno vero, zaupanjem in z vso svojo voljo: vsak dan bom zmolila vsaj en del rožnega venca zanj, za njegovo srečo in uspeh na ponovnem popravnem izpitu pa tudi na maturi. To bo pomagalo. Zagotovo!
Z iskreno molitvijo sem ga izročala v božje roke. To je bila edina stvar, ki mi je nihče na svetu ni mogel preprečiti in za katero sem vedela samo jaz ter moj in njegov Bog. Verjela sem, da mu bo avgusta uspelo. Tudi žalost in bolečina zaradi njegovega trenutnega poraza sta še vedno ostajali neločljivi del moje notranjosti, vendar sta vera in zaupanje vzhajala kot kruh. Za prežečo brezizhodnost je v mojih mislih zmanjkovalo prostora.
Vsak dan sem z vedno večjo vero in zaupanjem molila za Simona, še posebej pa za vso potrebno pomoč, voljo in uspeh pri vsem, kar je bilo pred njim. Nenehno sem se s svojimi prošnjami obračala na Boga - pri delu v hlevu ali v kuhinji, zjutraj in zvečer, kadarkoli, ko je le mogoče izkoristiti nekaj trenutkov tišine. Nikoli ni bilo pretežko, ko sem z nitkami ljubezni pletla vedno bolj trdno kito zaupanja v božjo pomoč.
Molila sem tudi zase in za izpolnitev svojih sanj, vendar sem ob tem vedno dodajala: »Če je mogoče, če je taka tvoja volja, naj se nekoč izpolnijo moje želje, čeprav bi v resnici rada samo to, da se zgodi tako, kot si želim jaz... Pa vendar le ti veš, kako mora biti...«
Jokala sem od sreče, da je Simon uspel na popravnem izpitu pa tudi na maturi.
Tistega dne je radost mojega srca zaigrala na najčistejše strune hvaležnosti. Niti takrat, ko sem držala v rokah svoje maturitetno spričevalo, moj svet ni bil tako bleščeč.
Neuničljiva sreča je vzbrstela iz spoznanja, da sem v svoji vase zagledanosti naredila nešteto napak, toda Gospod je uslišal moje molitve.
Majda Slavinec, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 06, str. 52.

Zajemi vsak dan

Božji MI je večni vzor človeškega MI; tistega MI predvsem, ki ga oblikujeta mož in žena, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Ponedeljek, 21. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh