Srečen bom z Barbaro

Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.
Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.
On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo. Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.
zgodba3 09 2006Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.
Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.
Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.
Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere... Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče... A žal ni vedno pri nas...”
Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka. Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”
Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater...
Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”
Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti...
Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”
Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.
V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.
Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.
Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče - srečen bom z Barbaro!”
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh