Dišeče cimetove zvezdice

Stala sem ob mizi v svoji majhni kuhinji in pripravljala testo za piškote. V pečici je cvrčalo maslo, dišalo je po limonah in po cimetu, opojno, prijetno. “Če mi bo uspelo, bodo drobne, hrustljave cimetove zvezdice zadišale po vsej hiši,” sem razmišljala. “Tudi veselo pričakovanje bo z njimi bolj sladko.”
Čakala sem svoje, da pridejo domov za praznike. Ravno sem potresala moko po pultu in pripravila nadev, ko se je prikazal na vratih. Roka mi je zastala nad testom in osuplo sem pogledala vanj, v tla, pa spet vanj.
“Pozdravljena, Bog daj!” je rekel prijazno in me stisnil za komolec. Roke sem imela od moke in sladkorja vse lepljive. Obrisala sem jih ob predpasnik, od nervoze, popackala sem ga, nazadnje sem vsa zbegana sedla.
“Matic! Odkod si se pa ti vzel?” sem malone zakričala. Pokimala sem mu in ga povabila za mizo. Na mizi je še vedno ležalo moje razvlečeno testo, zraven so bili položeni modelčki v obliki zvezdic, in cimet, raztresen vse okrog, je opojno dišal.
zgodba2 01 2005Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši...”
Pogledala sem vanj. Obraz malo upaden, a še zmerom čeden, lasje osiveli, redki in ramena sključena. Matic je bil postaran in izgaran; tam, od koder je prihajal, ni bilo usmiljenja.
“Boš ostal za dlje časa? Za čez praznike? Za zmerom? Si prišel zaradi mame...”
Njegova mati je že leto dni ležala, zadeta od kapi, nemočna in tiha. Snaha, ki se je trudila z njo, je verjetno tisto že večkrat sporočila Maticu. “Saj ne bo prišel, karta v eno stran veliko stane in tudi...” so modrovali po vasi. Pa je le prišel! Matic je prišel iz Avstralije po dvajsetih letih, prišel je sam, prišel je zaradi matere, zaradi sebe, ali...
“Nikoli več ga ne bo nazaj! Ko človek gre daleč v svet, se nikoli več ne vrne. Odtuji se od doma in od svojih ljudi.” Tako sta govorila moja starša, kadar je pogovor nanesel nanj. Tako so govorili tudi drugi, vsi tisti, ki so Matica poznali.
Matic je bil vetrnjak. Imel je v sebi nemirno, potepuško kri. Že zelo mlad je pobegnil od doma, se po tistem vrnil, pa spet odšel. V časih, ko so kmečki fantje delali doma in že prevzemali kmetije ali vsaj pomagali staršem, je Matic sanjal o svetu. O nekem daljnem, bleščavem svetu, kjer mu ne bo treba garati na njivah, kjer mu ne bo treba voziti lesa s težkim kmečkim konjem, kjer se bo lahko v miru veseljačil in imel vsega.
Od tistega “vsega” pa ni dobil veliko. To sem izvedela kasneje od njegove sestre. Matic je res pristal daleč! Avstralija je bila za naš kraj nekaj nenavadnega. Dežela, o kateri dolgo nismo ničesar vedeli. Tudi drugi mladi iz naše vasi so zašli kam daleč. V Nemčijo ali v Švico, tudi v Ameriko so šli za boljšim kruhom, tako daleč kot Matic, pa se ni pognal nihče.
“V Avstraliji se je naš Matic končno le ustalil,” so govorili ljudje, ko so zvedeli, kako in kaj. “Pri nekem privatniku dela. Zelo bogatem. Tudi žensko je dobil tam, neko izseljenko. Oženil se je in počasi ustvaril svoje podjetje.” Tisto pa je ljudi že vznemirilo. Matic, iz majhne gorenjske kajže, pa podjetje!
“Vidiš, če bi šla z njim, bi bila zdaj preskrbljena,” mi je rekla sestrična, ko je pogovor nanesel nanj. “Ne bi ti bilo treba več na njivo. Pa tudi v fabriko ne!”
“Takih pa ni! Tudi tam, v Avstraliji, ne!” je rekla mama. V svojem prepričanju, da je le delo in poštenje tisto, kar šteje.
Molčala sem. Matica sem se spomnila tu in tam. Kako da ne! Bil je prijeten fant, veder in nasmejan, vedno glavni v družbi. Znal je plesati in nosil je kičasto pisane srajce, da je vzbujal pozornost. Vsa dekleta so gledala za njim, Matic pa je gledal mene. “Ti boš ostala sama, tako trmasta si,” mi je govoril, ker se nisem odločila zanj. Imela sem šele šestnajst let! Smejala sem se mu, dokler ni neke noči - moral bi k vojakom - nenadoma spet izginil.
Po tistem sem se zamislila. Čakala sem pošto. Prišla je razglednica iz Hamburga in kasneje še iz nekega zakotnega mesta v Franciji, potem pa kar naenkrat iz Avstralije... No, bilo mi je všeč, da je poštar naredil pomemben in radoveden obraz, ko mi jo je potisnil v roke, a sem samo skomignila z rameni in jo položila v predal k prejšnjim.
Leta so tekla in šla sva vsak svojo pot. Po dolgih letih je prišel domov. Oglasil se je tudi pri meni. Janja, najmlajša, je že hodila po hojci, Jerneja, starejša, pa v prvi razred. “Pri tebi pa gre to hitro,” je rekel in se zasmejal. “Tako družino že imaš!”
Zardela sem. Popestoval je Janjo, popil kozarec vina, ugriznil v enega mojih piškotov - tudi takrat so bili prazniki - mi dal roko in se poslovil. Zaprla sem za njim, odvezala predpasnik,- otresla sem moko z njega, dvignila Janjo iz stajice in jo odnesla k oknu. Pomahali sva za stricem, ki je visoko vzravnan šel skozi vrt, dokler ni izginil.
Na veje jablane so se ujele prve snežinke.
“Zdaj se pa Matic nič več ne oglasi, zdaj, ko ve, kako je,” je rekla mama neko jutro po tistem.
“Kako pa je?” sem odvrnila.
“I, omožena si in otroke imaš! Matic pa tudi ni...”
“To bi pa moral vedeti, da se v desetih letih marsikaj spremeni,” sem rekla suho in začela pripravljati kosilo...
“Lepo diši tu, v tvoji kuhinji,” je rekel Matic, tako kot tistikrat, in se presedel. “Vedno si rada kaj mesila.”
“Ja, vedno!”
“Kako pa hčerki? Zdaj sta že odrasli. Ali sta šli od doma?”
“Otroci zrastejo in gredo, Matic. To pa ja veš.”
“Kako naj vem, ko pa jih nimam...”
“Ja? Nimaš družine?”
“Ne, otrok pa nimava. No, manj je skrbi, laže kam greva in tudi...”
zgodba2a 01 2005“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
“Pravi, da noče hoditi tako daleč, in zakaj bi jo silil.” Razvaljala sem testo. Še enkrat. Matic me je gledal pod roke. Vroče mi je postajalo. Tudi v kuhinji, v moji majhni kuhinji, je bilo vedno bolj vroče. Naložila sem modelčke ob kraju in začela vtiskavati v dišeče testo zvezdice. Eno za drugo. Eno za Janjo in njeno deklico, eno za Jernejo in njena dva fanta, eno za naju, starejša sva že in vedno raje imava sladko. Naložila sem jih v pekač, eno zraven druge, in začela še enkrat, vse znova...
“Poslovil se bom,” sem zaslišala Matica od strani. “Ti imaš delo, jaz pa moram še malo okrog. V ponedeljek grem nazaj.”
“Ja, seveda,” sem govorila in vmes na situ drobila vanilijev sladkor in posipavala zraven cimet. “Srečno hodi, srečno...” sem govorila in gledala v svoje zvezdice.
“Hvala,” je rekel in stopil čez prag.
Naslonila sem se z obema rokama na mizo in segla po pekaču. “Ana?”
Obrnila sem se s celim telesom. Spet je bil na pragu. Začudeno sem ga pogledala in roka mi je ostala na pol pota.
“Tako, kakor diši v tvoji kuhinji, pa nikjer na svetu ne!” je še rekel in zares izginil. Po tistem se nisva več videla.
Cimetove zvezdice pa spet dišijo po kuhinji! Po celi hiši mi dišijo, tako kakor prazniki, kadar pečem za vso družino...
Polona Škrinjar. (zgodbe). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 52.

Zajemi vsak dan

Ker je Božja podoba, ima človek v sebi neizmerno vrednost, ki zahteva spoštovanje: človek je ikona Boga. Bolj ko je svet, bolj je podoben Bogu.

(Tomáš Špidlík)
Četrtek, 22. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh