Butarice za vnuke

zgodba2a 03 2015Z drsajočimi koraki je oče Jakob hitel po poti proti vinogradu, kjer je pod vznožjem rasla vrba. Sam Bog ve, kako stara je bila; toliko kot on prav gotovo, saj se spominja, da je že kot deček vsako leto na cvetni četrtek spremljal očeta, ki je porezal veje in iz njih na cvetno soboto napravil butaro, da so jo potem v nedeljo ponesli k žegnu. S temi vejami so potem kadili ob božičnih praznikih, jih polagali ob hudi uri na ogenj, da ne bi udarila strela. Še prej pa je na velikonočno jutro z nekaj vej oče postrgal lubje, ga primešal med žegnano sol, dal živini da je tudi ona dobila žegen.
Pristavil je lestev k deblu in začel previdno rezati mlade veje, ki so zrasle v enem letu, vse staro in slabo pa je odstranil, da bodo lahko spet pognale mlade in zdrave veje.
»Je toliko mačic na njih, da butar skoraj ne bo treba krasiti,« je rekel ženi Pavli, ki je veje pobirala in jih skrbno zlagala.
»No, malo jih bom pa že okrasila, ti pa pazi, da ne padeš z lestve,« je bila v skrbeh za moža.
»Eh, kaj,« je urno skočil na tla, »saj sem je še kot kak mladenič,« se je pošalil
»Ja, če bi ti vzeli petdeset let!« ga je podražila.
»Hvala enako, Pavla!« ji je vrnil.
»Ampak jaz se ne hvalim kot ti,« je rekla in skupaj sta se odpravila proti domu.
»Se bom kar lotil dela, da naši, ko pridejo, ne bodo predolgo čakali,« je dejal in pogledal na dvorišče, če so morda že prišli. Ko še ni dokončal prve butarice, so že privršali v izbo in planili nanj trije vnuki: petletni Matej, devetletni Aljaž in štirinajstletna Urška, za njimi pa hči, ki je hitela objemat mater.
»Danes so izpustili vse dopolnilne ure, da so lahko šli z mano, ker hočejo videti, kako delaš butare,« je rekla očetu.
»Ja, ja, kot vedno bo dobil vsak svojo. Vidim pa, da je z manjšimi več dela, prej naredim veliko, a kam bi jo dala v tistem vašem kurniku, ko pa imate vse tako majhno,« je godrnjal.
Vedno je njihovemu stanovanju pravil kurnik. Ni mogel preboleti, da ju je zapustila in odšla z možem živet v mesto. Ni se hotela prerekati z njim, bila je raje tiho. Dopovedati si tako ali tako ni dal, da bi bila pot od doma v službo predolga, pol ure vožnje v eno smer. Kaj pa še otroci, šola, razne dejavnosti. Vsak je imel svoje: fanta nogomet pa glasbeno šolo, punca pa balet in dramsko skupino. Ne, tega oče ne bi razumel.
Že tako je bila precej utrujena od vsega. Služba, družina pa tudi mlada ni bila več. Ko je rodila Urško, jih je imela že petintrideset, zadnji čas za prvega otroka. Prej se je šolala, potem pa stanovanjska stiska in ko sta končno to rešila, sta se odločila za otroke. Tako pač kot veliko družin dandanes. Odločila sta se za tri, da ne bo en sam, kot je bila ona. »Saj sem vendar zdrava, četudi že starejša. Moji mami zaradi bolezni ni bilo dano, da bi imela več otrok,« je rekla možu, ki si je tudi želel več otrok.
»No, pa so gotove, vse tri, za naju pa jo bom naredil potem,« je postavil ob steno vse tri butarice in ves srečen gledal vnuke, ki so jim žarele oči, ko so dobili vsak svojo. Vedno jih je znal razveseliti s čim. »Vsa čast tebi in zetu, vzgajata jih pa lepo, tako so hvaležni in skromni,« jih je večkrat pohvalil, da jima je bilo toplo pri srcu.
Molče so sedli k mizi, pomolili in pojedli kosilo.
»Oh, kako lepo bi bilo, ko bi bilo vsak dan tako živo pri nas, tako pa sama sedava za mizo in še bolj čutiva, da se starava,« je grenko pomislil.
Kot so glasno prišli, tako so tudi vsi razigrani odšli. Zložili so butarice v prtljažnik, se posedli v avto in se odpeljali. Mahali so jima skozi šipe, hčerka pa je trobila v pozdrav. Stala sta na pragu in jim mahala, dokler niso izginili za ovinkom.
Pomlad se je prebudila v vsej svoji lepoti. Na trati pred hišo so rumenele trobentice, vmes pa so že silili na plan prvi žafrani in se veselili sonca.
»Čuj, Jakob, kukavica,« je zavrisnila Pavla. »Štejva,« je rekla. Verjela je, da kolikokrat kukavica zakuka, ko jo slišiš prvič, toliko let še živiš.
»Desetkrat je zapela,« je rekla.
»Jaz sem jo slišal samo petkrat,« je dejal Jakob tja v en dan, ker takim vražam ni verjel.
»Pa ja ne samo petkrat? Hočem, da me preživiš,« ji je šlo skoraj na jok.
»Boš pa našla še kakšnega, če ostaneš sama,« ji je ponagajal, da sta se oba na glas zasmejala. Držeč se za roke sta sedla na klopco pred hišo in se prepustila sončnim žarkom.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 03, str. 44

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh