Nikoli več ne bom molila

Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke ...«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
zgodba2 11 2016Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več ...
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete ... Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh ... Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 11, str. 44

Zajemi vsak dan

Znati dobro moliti Oče naš in ga znati živeti, to je popolnost kristjana.

(sv. Janez XXIII.)
Torek, 12. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh