Srečanja za spomin

pb 2018 01aČe bi radi bili nekaj ur v plemeniti, žlahtni družbi, vzemite v roke tole knjigo, v kateri je šestnajst kratkih črtic tržaškega časnikarja in pisatelja Saše Martelanca. Iz njih veje toliko dobrote in lepote, da nas objamejo kot dišeče kadilo v teh prazničnih dneh. »Kako revnejši bi bili spomini, ko bi iz njih ne sijale jaslice iz našega otroštva!« pravi v daljši črtici Betlehem iz UNRRA paketov. Prva leta po drugi svetovni vojni je porušena in lačna Evropa dobivala pomoč iz Amerike. Takrat so bili Martelančevi še v Ljubljani. »Ko je družinski poglavar z nožem odpiral bajni paket, je bila ob kuhinjski mizi grobna tišina. Oči so samo gledale, kaj roke vlečejo iz tiste skrinje najnovejše zaveze ...« Od vseh zakladov se je on kot otrok najbolj razveselil zavojčka cigaret znamke CAMEL in sicer zato, ker je bilo na drugi strani zavojčka naslikano neko mesto Bližnjega vzhoda. »Zame je bil to v hipu Betlehem. Povečal sem ga in podaljšal, po svoje pobarval, kot sem vedel in znal. In nastala je kulisa, ki se je mojim prvim povojnim jaslicam tako imenitno podala.«

    Saša Martelanc
    Srečanja za spomin
    Mohorjeva družba, Gorica 2017,
    strani 125, cena broš. 16,90 €
    Naročila:

Kasneje je bil v Trstu zvest sodelavec Radijskega odra. S tem je povezana prisrčna zgodba Razglednice za gospo Justino, v kateri pripoveduje, kako ga je neka lepa časopisna novica spodbudila, da je napisal božično radijsko igro, ki je bila toplo sprejeta. »Včasih pozabljamo, da je vsakdo izmed nas neizmeren bogataš. Naše je vse, kar smo kdaj videli, doživeli in nam je bilo všeč.« Hvaležno srce ima to lastnost, da hudo in slabo pozablja, globoko pa si vtisne v spomin vse dobro in lepo. In to ga napolnjuje z veseljem, ki ga širi okoli sebe kot naš pisatelj. ‘Dodatno vrednost’ dajejo besedilu mehki oljnati pasteli mlade slikarke Kristine Martelanc.

Saša Martelanc (1934), časnikar in literarni ustvarjalec, je svoja prva leta preživel v Ljubljani, a se je v povojnem času preselil v Trst, saj so bili njegovi starši po rodu iz Barkovelj. V tržaškem okolju je kmalu našel svoj življenjski prostor, tu je maturiral na klasičnem liceju, se zaposlil na radiu Trst A in si ustvaril družino. Pri Goriški Mohorjevi družbi so doslej izšle že tri knjige njegovih črtic (Melodija, Veter iz ljubih daljav, Kam potujejo večeri), ki razodevajo, iz kakšnega srca so privrele.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 1, str 108.

Zajemi vsak dan

Ker je Božja podoba, ima človek v sebi neizmerno vrednost, ki zahteva spoštovanje: človek je ikona Boga. Bolj ko je svet, bolj je podoben Bogu.

(Tomáš Špidlík)
Četrtek, 22. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh