Jakob Missia

* 30. junij 1838, Hrastje - Mota, † 24. marec 1902, Gorica

Missia1"V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki pri­jatelj," je Jakoba Missia, ljubljanskega škofa, zatem goriškega nad­škofa in prvega slovenskega kardinala, na kratko označil slovenski katoliški filozof in bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik. "Nam sorodnikom je po izročilu znano, da je zaslužni kardinal Mis­sia bil Slovenec po duši, po srcu, po miselnosti ter je to svoje po­čutje tudi izpričeval," piše Drago Skale v Zborniku Missijevega simpozija v Rimu (1987). Kot škof je na prvo mesto postavljal vero in Cerkev in ne narodno pripadnost, zato so ga naši liberalni narodnjaki razglasili za "sovražnika Slovencev in germanofila", kar naj bi razodeval že njegov priimek. Pa to nikakor ne drži ... Priimek Missia izvira iz domačega poimenovanja hi­še v zaselku Mota: reklo se je Pri Mislovih. Kardinalov prapraded je bil Vid Misle; njegov sin Martin se je pisal Misla; sin le-tega, tudi Martin, pa je v krstni knjigi župnije Sv. Križ (Križevci) pri Ljuto­meru, pod katero je Mota spadala do konca prejšnjega stoletja (zdaj je vključena v župnijo Kapela pri Radencih) vpisan s priimkom Missia.

Oče prvega slovenskega kardinala je bil Martin Missia, kmet na Moti 10, mati pa je bila Neža Pintarič. "Gospod jima je dal več otrok," stoji v župnijski kroniki (vseh je bilo 11), "od katerih je nekaj pomrlo v zgodnji mladosti; odrasli so bili Marija, Anton, Franc, Magda­lena in najmlajši Jakob." Ta se je rodil 30. junija 1838. Oče mu je umrl, ko je kot devetletni deček obiskoval farno šolo na Kapeli. Skrb zanj je prevzel najstarejši brat Anton, ki je bil leta 1842 posvečen v duhovnika in je služboval po raznih krajih lavantinske (mariborske) in zatem sekovske (graške) škofije.

Missia2Ta je dvajset let mlajšega brata Japeca, kakor so mu pravili doma, pripravljal na šolo v Radgoni in Mariboru; gimnazijo je obiskoval v Gradcu. Bolehnega dijaka-odličnjaka je tedanji graški škof Otokar At­tems med počitnicami jemal s seboj na grad Seggau pri Lipnici, kjer se je kmečki fant sukal v visoki družbi. To je "Missijevi osebnosti vtisnilo trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnilo stiku z domačim slovenskim okoljem" (Franc Kralj). Po maturi leta 1857 je Jakob Missia zaprosil za sprejem v graško bogoslovje in bil takoj sprejet. Brat Anton je to sporočil umirajoči mami, ki je rekla: "Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, naj bode dober duhovnik, sicer naj rajši ne bode duhovnik." To si je Jakob zapomnil za vse življenje. V Gradcu je študiral le eno leto, kajti škof Attems ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavo­da Germanik (za bogoslovce iz nemških dežel) na papeški univerzi Gre­goriani končal študij filozofije in teologije z doktoratom leta 1864; leto poprej (30. maja 1863) je prejel mašniško posvečenje. Mladi dok­tor se je vrnil v Gradec, kjer je bil najprej prefekt in učitelj pet­ja v malem semenišču, potem pa škofijski tajnik in kancler ter stolni kanonik. 14. junija 1884 ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega knezoškofa (to pravico so imeli Habsburžani od 15. stoletja); Sveti sedež je to imenovanje kmalu potrdil in Jakob Missia je 14. decembra 1884 zasedel ljubljanski škofijski sedež.

Missia4"To, kar pri vas iščem, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji in Bog sam skrbi za vas," je zapisal v svojem pozdravnem pastirskem pismu ob nastopu službe v Ljubljani. "Missia je v Ljubljano prišel z jasnim pastoralnim progra­mom. Od vernikov in duhovnikov je zahteval dosledno življenje po bož­jih in cerkvenih zapovedih tako v zasebnem kot javnem življenju. Ob­sojal je polovičarstvo. Kristjan naj se ne sramuje svoje vere in Cerk­ve, kateri pripada. Vernike je vzgajal v pastirskih pismih" (France M. Dolinar). V njih je govoril o temeljnih vprašanjih verskega in moralnega življenja: o posvečevanju nedelj in praznikov, o katoliški zavesti in povezanosti s papežem, o svetosti krščanskega zakona, o družini. Njegovo geslo je bilo: "Vse prenoviti v Kristusu!" Vrh njego­vih prizadevanj za katoliško prebujenje med Slovenci je bil prvi slo­venski katoliški shod v Ljubljani leta 1892, ki je ostro ločil duhove na Slovenskem. Knezoškof Missia, ki mu je bil pokrovitelj, je na njem imel govor, ki je bil izrazito verski. Po uspešnem trinajstletnem de­lovanju v ljubljanski škofiji ga je cesar odbral za goriškega nadško­fa. Na ta sedež je bil umeščen 22. maja 1898. Kot tajnika stalnega od­bora avstrijskih škofov, ki so ga priznavali za duhovnega voditelja, ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Ko je 24. marca 1902 od kapi zadet umrl, so časniki pisali, da so avstrij­ski škofje "izgubili svojega glavarja". V svoji oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti Gori.

 

Zajemi vsak dan

Ko Kristusova kri odkriva veličino Očetove ljubezni, razodeva, kako je človek dragocen v Božjih očeh in kako neprecenljiva je vrednost njegovega življenja.

(sv. Janez Pavel II.)
Torek, 21. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh