Anton Janša

* 20. maj 1734, Breznica na Gorenjskem, † 13. september 1773, Dunaj

Jansa Anton1Družina slikarjev in čebelarjev

Družina Janša, po domače Kuharjevi z Breznice na Gorenjskem, je bila bolj revna. Njene člane je krasila marljivost, fante pa tudi nadarjenost za slikarstvo. Marljivosti so se učili od čebel, kajti Janšev rod je bil že dolgo vnet za čebelarstvo. Veselje do slikanja pa je spodbujalo to, da so imeli odprte oči za lepoto okolja, v katerem so zagledali luč sveta. V družini je bilo devet otrok, pet fantov in štiri dekleta. Anton je bil najstarejši: rodil se je 20. maja 1734. O njegovi mladosti vemo bolj malo. Po tistem, kar je o njem zapisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko, bi sodili, da je bil ukaželjen fant. Rad bi se šel učit slikarske umetnosti, vendar je vedel, da lahko opeša na dolgi poti in da bi mu to marsikdo privoščil: "Kaj sili berač naprej!" Čebelar Vrbanek, ki smo ga srečali v odlomku omenjene povesti, je vedel, da Kuharjevega nič manj ne vesele bečele in panji kakor barve in čopiči. Tolažil ga je: "Nič ne maraj, Tonej, bova pa bečelarila."

Jansa Anton2Od leta 1752 je Anton delal kot grajski vrtnar v Radovljici. Leta 1766 pa je skupaj s petnajst let mlajšim bratom Lovrom (roj. 1749) odšel na Dunaj, kjer sta obiskovala bakroreznorisarsko šolo. Leto kasneje je prišel na dunajsko likovno akademijo študirat še njun brat Valentin (roj. 1747). Lovro in Valentin sta se uveljavila kot uspešna slikarja: prvi je bil predvsem krajinar in nekaj let tudi profesor krajinarstva na dunajski akademiji, Valentin pa se je uveljavil na področju zgodovinskega slikarstva. Anton se je leta 1769 posvetil čebelarstvo. Slikarsko znanje mu je prišlo prav pri poslikavanju panjskih končnic.

Prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva

Anton Janša se je priglasil na razpis dunajske Gospodarske družbe (Ekonomie Gesellschaft), ki je iskala dobrega čebelarskega učitelja. V zapisniku te družbe beremo: "Med pogajanji (s pastorjem Širahom iz Malega Budišina) pa se je oglasil pri ravnatelju Gospodarske družbe na Dunaju nekaj dni pred 3. majem leta 1769 Kranjec po imenu Janša, ki že slovi po svoji posebno bistri glavi ali nadarjenosti za slikarstvo in je v razgovoru pokazal, da je dober čebelar ter je imel doma, kakor pravi, 100 panjev čebel, da je živel resno ob čebelarstvu." Seveda je bil brž sprejet.

Jansa Anton3Že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Dobil je nalogo, naj potuje po Avstriji ter preučuje in poučuje čebelarstvo. Svoje čebelarsko znanje, ki ga je pridobil v "šoli" pred domačim čebelnjakom na Breznici, kjer so se na klopci radi zbirali umni gospodarji in modrovali o kmetovanju in čebelarjenju, je z vsem ognjem začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi in vzornimi predavanji, slonečimi na temeljitem poznavanju čebel. Gorenjski način čebelarjenja je razširil po vsej deželi. Janša je prvi učil, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel je nauk, da so troti vodonosci. Prvi je strokovno dognal, da se z rojem seli stara matica in sicer nekoliko dni prej, preden se izvali mlada, razen če je stara odmrla ali jo je mlada umorila, če zaradi slabega vremena ni mogla rojiti. Njegova odkritja in dognanja, zapisana pred več kot 200 leti v knjigah, so še danes veljavna. Njegova glavna spisa sta Razprava o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (1775). Čeprav je Anton Janša poklic cesarsko-kraljevega čebelarskega učitelja opravljal le slaba štiri leta, je bistveno vplival na razvoj čebelarjenja. Umrl je 13. septembra 1773 na Dunaju za vročinsko boleznijo, star komaj devetintrideset let.

Dežela čebelarstva in panjskih končnic

Jansa Anton4Čebelarstvo ima v Janševi domovini dolgo tradicijo: že v urbarjih iz 13. stoletja so podatki o dajatvah, ki so jih plačevali čebelarji. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča o zelo razvitem čebelarstvu. Sredi 19, stoletja so našteli na Štajerskem 75.000, na Koroškem 32.000, na Kranjskem 72.000 in na Primorskem 19.000 panjev, kakor se imenuje "domovanje" čebelje družine (poleti, ko je le-ta najštevilnejša, je v njej 40.000-60.000 delavk, od 600 do 800 trotov in ena sama matica). Stavba za čebelne panje se imenuje čebelnjak. Obstajajo razne čebelje pasme; po vsem slovenskem ozemlju razširjena čebelja pasma je tako imenovana kranjska "siva" čebela (Apis mellifera carnica), ki se odlikuje po pridnosti, krotkosti, varčnosti s hrano in mirnosti. Čebelarstvo je bilo že od nekdaj pomembna gospodarska panoga, saj je dajalo dva pomembna "sadova"; med, ki je dolgo nadomeščal sladkor (služi pa tudi za pripravo medice, blage alkoholne pijače), in vosek za izdelavo sveč.

Jansa Anton5Zgodovino čebelarstva na Slovenskem si lahko nazorno ogledate v Čebelarskem muzeju v Radovljici, ki je bil odprt leta 1959, zatem pa nekajkrat prenovljen oz. razširjen, zadnjikrat leta 2000. Osrednji prostor muzeja je namenjen predstavitvi zbirke prek 200 panjskih končnic - prednjih deščic ljudskih panjev "kranjičev', ki so nepogrešljivi del slovenske ljudske kulture. Čebelarji vedo, da čebela loči barve in da po sliki lažje najde svoj panj. Slikarstvo panjskih končnic je nastalo sredi 18. stoletja, zamrlo pa je na začetku 20. stoletja. Šteje nad 600 motivov: posvetnih je nekoliko več kot religioznih. Prav religiozna motivika pa predstavlja ne tem področju največjo zakladnico evropske ljudske ikonografije.

(obletnica meseca 09_2003)

Zajemi vsak dan

Glej, prihajamo k tebi, saj si ti Gospod, naš Bog. Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je rešitev za Izraela.

(prerok Jeremija)
Ponedeljek, 25. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh