Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – Bog

13. junija goduje sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). Ker mi je ta svetnik otipljivo dokazal, da Bog je, bom nadaljeval svoj razmislek

zapisi 06a 2011Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Bilo je takole: nekje sredi osnovne šole sem doživljal boleči zemeljski odhod svoje babice. V mladostno zaupljivi molitvi sem prosil Boga, naj ji olajša bolečine, pa nisem bil uslišan. In zato sem se, po njeni smrti, od Njega protestno odvrnil. Camus bi rekel: iz etičnih razlogov. Če bi Bog bil, bi me v takšni prošnji preprosto moral uslišati, predvsem pa ne bi mogel dopuščati tako silnega trpljenja ljudi in živali in ... (O tem v eni izmed prihodnjih številk).
Odvrnitev od Boga me je kljub temu vznemirjala – bolje rečeno notranje dušila. Vame se je zalezla notranja tesnobnost in zlovoljnost, ki sem jo umirjal na problematične načine. Nekje globoko v sebi sem bil ujeta, zamrežena ptica, ki hrepeni po svobodi, ki jo sluti, pa se sama ne more (od)rešiti. Čeprav sem bil obdan z ljubečo pozornostjo domačih, sem hrepenel po več ... po Več-nem, po Njem, ki je pomirjajoča, osvobajajoča Ljubezen.
V sedmem razredu sem z domačimi obiskal turistično zanimivo italijansko Padovo. In ker med znamenitosti tega mesta spada tudi cerkev sv. Antona Padovanskega, smo vstopili v njeno zavetje. Zajel nas je prijeten hlad za telo in svežina za dušo. V eni izmed stranskih kapel se je gnetla množica in zbudila našo radovednost. Počasi smo prišli tudi mi do groba sv. Antona. Ljudje so polagali roke na njegov sarkofag. Ozrl sem se k materi: »Zakaj to počnejo?« »Nekaj si lahko zaželiš,« mi je svetovala malce vraževerno. In takrat sem izzval Boga: »Bog, če si in če si dobrota, naj bom ob koncu šolskega leta odličen!« In Bog je sprejel nepremišljen izziv mladostnika. Čeprav sem bil v preteklem polletju dober, sem bil ob koncu šolskega leta odličen. Spominjam se nekega trenutka: zdelo se mi je, kot da se z moje misli ločuje neka koprena in zaznal sem neslutene horizonte spoznanj. Po domače bi temu rekli: odprla se mi je pamet. Potreboval sem vidno znamenje nevidne prisotnosti, da sem lahko sprejel Boga v njegovi resničnosti.
Bog ne more biti neodzivna odmaknjenost. Danes ne prosim več za zunanja znamenja – pomenljivejši so mi navznoter zaznani dotiki Njegove bližine, ki me vedno znova od-rešujejo temačnih misli in čutenj. Preizkusite: ko vas bo zagrnila notranja tema, kličite Boga z njegovim imenom: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ... odreši me ...« V Njegovem imenu tema vedno znova izgublja svojo zastrašujočo moč! To ni teorija, to je izkustvo! Če dvomite, preverite! Zame ni dokaz Njegovega vstajenja sporočilo izpred 2000 let, pač pa moje notranje izkustvo: Jezusa srečujem otipljivo živega! Njegov notranji dotik me vedno znova prebuja v svetlobo ...
Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo njegovo bližino na otipljiv način. »Dotakni se mojih ran,« pravi Jezus apostolu Tomažu »in ne bodi neveren, pač pa veren« (prim. Jn 20,27). Če bi bili le duhovna bitja, bi njegovo učlovečenje ne bilo potrebno. A ker smo ljudje tudi snovni, je moral Bog postati Kristus – Mesija, konkretni Jezus – Rešitelj, sopotnik na naši zemeljski poti in se sedaj tega istega Boga lahko dotaknemo v evharistiji. Zaradi naše zemeljske stvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik ... od-rešuje. In za povrh nam daje v lepoti stvarstva še toliko izrazov svoje ljubeče navzočnosti. Boga nam ni treba iskati tam nekje za oblaki. Tu je! V vsakem cvetu se nam smehlja v svoji pozornosti. Saj bi bili smešni, če bi o njem bluzili mimo znamenj Njegove ljubezni in Njega samega v otipljivi evharistični prisotnosti!
Oznanjevalci nekega abstraktnega, odmaknjenega Boga so v svojem početju nerealni in neredko zaidejo v protislovje. Po eni strani želijo ohranjati Boga sterilno odmaknjenega od zemeljske umazanosti, po drugi strani pa ne zmorejo brez božje konkretizacije, ki pa je neredko naivna, celo banalna. Pomislite, kako so se razpasle (ne samo angelske) karte, iz katerih so ti dani natančni odgovori kako ravnati ..., ali pa na nadomeščanje Boga s človekom: če ne otrokom, pa prerokom, v katerega vstavijo atribute božje popolnosti, celo vsevednosti ... saj vse vedo in vse vidijo, le tega ne, kako so v svojem početju presegli meje zdrave kmečke razumnosti. Zaznavnost še ni vsevednost!!! In prav neverjetno je, koliko ljudi novodobnim prerokom s pobožno vdanostjo in izključeno pametjo sledi. Kot sem že pisal: če nimaš Boga, imaš pač zemeljske bogce. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato Jezus, evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti. In za povrh za nekatere največja spotika: Cerkev.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2011, str. 36

Zajemi vsak dan

V domačem jeziku naj se narod začne učiti! Kdor spoštuje svoj narod, mora spoštovati tudi materino besedo in skrbeti za njeno čast.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Ponedeljek, 26. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh