Dinozavri in fosilni plazovi

Se vam zdi, da dinozavri in plazovi nimajo ničesar skupnega? Motite se! Tako dinozavre kot plazove preučuje geologija, veda, o kateri sem se pogovarjala z asist. dr. Tomislavom Popitom. Ali veste, kako se izogniti plazu? Ste vedeli, da imamo dinozavre tudi v Sloveniji? Ne? Potem berite dalje ...

ZiV 02 2017aAsist. dr. Tomislava Popita sem obiskala na Oddelku za geologijo, ki je del Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takoj pri vhodu je v pritličju polno vitrin s kamninami. »Zakaj pa ravno kamni?« se začudim na začetku pogovora, ko pomislim na pisane rastline in živali, ki so nekako v nasprotju s sivimi kamninami. Tomislav se nasmehne: »Narava mi je bila od nekdaj zelo všeč. Še posebej mi je všeč pokrajina in njena oblika, kadar je ta razgaljena. Ko se vzpenjaš na primer na vrh gore, je vedno manj zelenja in vedno več skal – samo kamen, to mi je bilo vedno zelo všeč. To je sicer neživa narava, vendar je na drugačen način še kako živa in zanimiva. Geologija je zelo široka veda. Najbolj atraktivne stvari so seveda vulkani, potresi, dinozavri. So pa tudi druge stvari, ki jih imamo vsak dan pred nosom, pa jih ne prepoznamo kot zelo atraktivne, čeprav v resnici so …«

    KAKO SE IZOGNITI PLAZOVOM?
    Tomislava Popita prosim, naj mi pove kakšen nasvet za vse navdušene planince, predvsem kdaj je pravi čas za obisk gora ter kdaj je zaradi nevarnosti plazov bolje ostati doma. »Če govorimo o zemeljskih oziroma kamninskih plazovih, je ta nevarnost večja ob deževnih dnevih ali takoj po dežju ter ob potresih. Za dež vemo, kdaj pada, kdaj se bo zgodil potres, pa malo manj. Potresi naj ne bi bili napovedljivi. Če si takrat v hribih, je lahko zelo nevarno.« Zanima me, kaj takrat v hribih sploh lahko narediš. Tomislav odgovori, da »moraš pač teči stran od kakšnih prepadnih sten. Vedno bolj se zdi, da ljudje pozabljamo na naravo in jo premalo upoštevamo in spoštujemo.« Pokaže proti steni, kjer ima prilepljen verz pokojnega dr. Renata Vidriha: »Človeški um narave ne more oplemenititi, lahko jo samo posnema in se ji prilagaja.«
Tomislav Popit je študiral geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti in že kot študent sodeloval pri zanimivih raziskavah. »Veliko sem delal na ZRC SAZU na Paleontološkem inštitutu Ivana Rakovca. Najprej sem pomagal v laboratoriju, kjer sem izdeloval zbruske.« Seveda nimam pojma, kaj bi lahko bili zbruski, zato mi Tomislav brž razloži. »Geologi zelo radi pogledamo v kamnino,« pojasnjuje, medtem ko mi kaže velik vzorec. »To je na primer konglomerat, ki je zgrajen iz različnih zaobljenih klastov. Če želiš kamnino bolje spoznati, jo moraš zbrusiti in pogledati, kaj je notri. To naredimo tako, da od kamnine odrežemo tanke rezine in jih nalepimo na stekelce. Nato tako rezino brusimo tako dolgo, da postane tanka kot las in lahko skoznjo tudi pogledamo. Tako pripravljeno kamnino lahko proučujemo pod mikroskopom.« Temu geologi pravijo zbruski. A to ni bila najbolj nenavadna stvar, pri kateri je sodeloval v času študija – na Paleontološkem inštitutu so namreč leta 1999 pri Kozini odkrili dinozavre!

DINOZAVRI V SLOVENIJI
»V Sloveniji imamo dinozavre?« kar ne morem verjeti. Tomislav Popit mi pove, da je bilo najdišče pri Kozini zelo zanimivo, saj so bili ostanki dinozavrov najdeni v paleokraškem žepu.

    - Enkrat geolog, vedno geolog – drži?
    Mislim, da ja, saj ne poznam geologa, ki bi skrenil z geološke poti. To te prevzame. Verjamem, da te vsaka veda lahko prevzame. Tudi naši družinski izleti so pogosto geološko obarvani. Ženo sem na primer peljal na medene tedne v Canyonlands. Tudi moje zasebno življenje je povezano z geologijo, ampak saj geologijo lahko predstaviš na zelo poljuden način in jo tako približaš tudi ostalim.
    - Omenili ste mi, da se trudite geologijo približati tudi otrokom …
    Drži, o dinozavrih sem pisal tudi za Ciciban in National Geographic. Številne geološke delavnice izvajamo tudi na Oddelku za geologijo, v preteklosti pa smo s kolegi na Paleontološkem inštitutu pripravili številne delavnice o dinozavrih, Dinolab: naredili smo mezozojski botanični vrt, kjer je bilo tudi okostje odlično ohranjenega hadrozavra iz Devina, na sredini smo imeli peskovnik, kjer so bile kosti, in otroci so jih lahko izkopavali. Imeli smo tudi koprolite – to so fosilni iztrebki. Naredili smo jih iz gline in vanje vstavili npr. piščančje kosti, v druge pa praproti. Otroci so tak fosilni iztrebek izkopali in ugotovili, ali je bil dinozaver rastlinojedec ali mesojedec.
    - Zanima me, kako vidite zvezo končnost – neskončnost v znanosti? Lahko v eni osebi združimo vero in znanost?
    Človeška zvedavost te žene, da skušaš ugotoviti vse, kar zadeva tvoj prostor in čas. A sposobnost človeškega uma je omejena in lahko prideš do neke točke, ko ne veš, kako naprej. In tu bi mogoče, če bi iskal konec za človeški um, rekel: da, nekje je konec. Konec v znanosti – tega pa zagotovo ni. Več ko veš, bolj se zavedaš, česa vsega ne veš. V znanosti ni konca in nikoli ga ne bo.
    Jaz sem krščansko vzgojen in že Einstein je rekel, da znanost obsega stvarno področje pojava, vera pa se ukvarja z božansko stvarnostjo, ki je znanost ne pozna. To pomeni, da med njima ne more priti do nasprotij, ker se ukvarjata z različnimi področji. Torej sta si komplementarni.

»To pomeni v starem fosilnem breznu,kjer so bili odloženi številni posamezni fragmenti kosti, vmes pa je bilo tudi veliko zelo dobro ohranjenih zob.« Zobje so prevlečeni s sklenino, ki je zelo trdna snov, kar pripomore k temu, da se lahko dobro ohranijo. Tomislav mi pove tudi, da fosilni ostanki iz Kozinskega najdišča pripadajo tako mesojedim kot rastlinojedim dinozavrom, vse to pa so sodelavci s Paleontološkega inštituta ugotovili le s pomočjo ohranjenih zob! »Našli smo na primer zobe hadrozavrov, to so bili rastlinojedi dinozavri, veliki toliko, kot so današnje krave. Poleg tega so bili v najdišču odkriti tudi zobje mesojedih dromeozavrov. Najbolj znani predstavniki te družine so velociraptorji, to so bili majhni mesojedi dinozavri z velikimi kremplji, s katerimi so lahko raztrgali svoj plen.« Medtem ko mi Tomislav Popit pripoveduje o dinozavrih, se začnem spraševati, kako so raziskovalci sploh vedeli, da so bile to res dinozavrove kosti, ne pa kosti katere druge živali. Ko to omenim svojemu sogovorniku, mi ta brž razloži: »Prvič, po zobeh in drugič, po kosteh. Po zobeh se lahko zelo dobro ločiposamezne živalske vrste, saj je za vsako značilna točno določena oblika zoba. Poleg tega se lahko živalske vrste loči tudi na podlagi kosti. Dinozavrove kosti so nekaj posebnega, saj je mikrostrukturna zgradba kosti nekaj vmesnega med mikrostrukturo današnjih sesalcev in ptičev na eni strani ter reptilov na drugi.«

NOVIM IZZIVOM NAPROTI
Tomislav Popit se je po študiju zaposlil na ZRC-ju, kjer se je ukvarjal z geološkim nadzorom gradbenih del na štajerski, gorenjski in primorski avtocesti. Potem pa je sledil nov izziv. »Pravijo, da moraš vsakih 7 let službo zamenjati, čeprav to ni tako preprosto ... Leta 1999 so na Naravoslovnotehniški fakulteti razpisali delovno mesto za asistenta geologije in sem se prijavil,« mi pove Tomislav. Zdaj že vrsto let opravlja pedagoško delo in zaupa mi, da ga delo s študenti zelo veseli. »Predvsem mi je všeč, da si s študenti povezan. Na geologiji je na primer v 3. letniku 20–30 študentov in ko si z njimi na terenu, imaš občutek, kot bi bili ena malo večja družina. Bolj neposreden odnos imamo. Ti spoznaš študente, oni spoznajo tebe – ne moreš se pretvarjati. Če so študenti zvedavi in jih snov zanima, potem si vedno z veseljem vzamem čas zanje.«
Pred letom dni je Tomislav zaključil tudi svoj doktorat, ki ga je pripravljal vrsto let. »Veliko podatkov sem pridobil v času geološkega nadzora avtocest, predvsem na območju Rebrnic v Vipavski dolini, ki pa jih je bilo nato potrebno temeljito preučiti.«

FOSILNI PLAZOVI
Pogovor nadaljujeva o tem, kaj trenutno raziskuje. Tako preideva od dinozavrov k fosilnim plazovom. »Ukvarjam se s kvartarnimi pobočnimi sedimenti. Kvartar je zadnja geološka doba, ki traja nekje od 2 milijona in pol pr. Kr. do danes. Preučujem mehanizme transporta in sedimentacijske procese pobočnih sedimentov, ki so v obliki številnih fosilnih plazov odloženi v Vipavski dolini.« Fosilni plazovi lahko ohranijo svojo obliko, čeprav so zelo stari – Tomislav Popit mi pove, da so nekateri sedimenti v teh plazovih stari tudi 45 000 let in več!
»In uporabna vrednost takih raziskav?« me zanima na koncu. »Fosilni plazovi nas opozarjajo na potencialno nevarna območja, na katera moramo biti pozorni še danes. Današnja uspešnost reševanja težav s pobočnimi sedimenti na območju Rebrnic ZiV 02 2017bje močno odvisna od temeljnih znanj in vedenj o geološki zgradbi ozemlja, prostorski razširjenosti fosilnih plazov in značilnosti sedimentov znotraj posameznih teles. Glavni problem Rebrnic v Vipavski dolini je, da teren še vedno plazi oziroma se počasi premika ...« opozori Tomislav Popit.

 Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 2, str. 102

Zajemi vsak dan

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan za nekaj trenutkov pomudijo ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja.

(Anton Strle)
Petek, 20. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh