Mati velikodušne ljubezni

O sveti Tereziji iz Kalkute, je bilo napisanih že veliko knjig. Ob dvajseti obletnici njene smrti predstavljamo delo duhovnika Lusha Gjergjija, rojaka matere Terezije, ki je nekaj posebnega:

‘Življenje matere’ spremlja od blizu, saj je od leta 1962 “tekal za materjo svojih sanj”. Zgodbo začenja daleč v preteklosti, raziskuje zgodovino albanskega naroda in družine Ganxhe Bojaxhiu (Gondže Bojadžiju). Snuje portret ‘materine’ matere. Njeno otroštvo in deklištvo spremlja do glavne življenjske odločitve. Korak za korakom sledi tej poti odraščanja: slovo od Skopja, Zagreb, Dublin in končno od decembra 1928 naprej Indija. (...) Novinka in bolniška sestra, profesorica, redovnica z večnimi zaobljubami, šolska ravnateljica, redovnica s ‘podvojenim klicem’: to je bleščeče ‘napredovanje’ mladega življenja, ki ga vodi božja roka, to je Ljubezen. Življenje matere Terezije je bilo pogumno ‘izzivanje ljubezni’. Bolni in ubogi so bili njena stalna, vsakdanja, ljubeča skrb. Takoj za njimi so bili zapuščeni otroci in sirote, umirajoči v Hiši čistega srca. Mati trpečega sveta je Cerkvi in svetu dala neizbrisen pečat. Pred petnajstimi leti se je vrnila k Bogu, za katerega je živela z vsem svojim bitjem. Papež Janez Pavel II. jo je za blaženo razglasil leta 2003 in že od takrat se 5. septembra v koledarju spominjamo ‘deviške žene in matere’, ki je v svojem srcu globoko čutila vse stiske sveta. Glas ljudstva o njeni svetosti je potrdil papež Frančišek, ki ji je 4. septembra 2016 slovesno priznal čast svetništva.

»Smo kapljica v oceanu bede in človeškega trpljenja,« je ponavljala mati Terezija, »a če ne bi bilo te kapljice,« je nadaljevala, »bi bila človeška beda še večja in trpljenje še strašnejše ...« (sv. Terezija iz Kalkute)
Blažena Terezija iz Kalkute ostaja čudovit zgled in privlačno znamenje za naš čas, kako je življenje, prežeto z blagri, lahko zvrhano ljubezni in podarja svetu luč, ki je Kristus. (Lush Gjergji)

Mati velikodusne ljubezni 3D

več o sv. Tereziji iz Kalkute tudi na spletni strani Ognjišča:

iz vsebine

Na vigilijo Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928, se je Ganxhe Bojaxhiu, znana kot mati Terezija, v božjepotnem središču naše Gospe, v Letnici, odločila za duhovni poklic in odšla v misijone. Po šestih letih molitev, iskanj, posvetovanj, bojev se je predala Gospodu: »Bog je končno 'zmagal', sama pa sem srečna in hvaležna za ta svoj 'poraz'.«
Segla je po sveči, jo prižgala, z njo še bolj razplamtela svoje deviško srce, pokleknila pred kipom nebeške Matere in sklenila: »Biti želim sestra misijonarka in služiti revežem po svetu!«
O tem osemnajstletnem dekletu bi lahko dejali, da sanja, da ima velike ideje in ideale, iluzije in utopije. Vendar to ni več njena odločitev, temveč božja volja, za katero želi zvesto hoditi in jo z ljubeznijo izpolnjevati po vsem svetu.
Na večer pred 25. septembrom 1928 se v skopski družini Bojaxhiu z občutki sreče, veselja, ponosa, strahu, negotovosti in usode prepletajo pogovori in ugibanja ... saj je poslovilni večer. Številni jo obkrožajo, zlasti mladi kristjani. Vlivajo ji poguma, jo spodbujajo in podpirajo na njeni življenjski poti. Zjutraj jo čaka potovanje z vlakom do Zagreba, do kamor jo spremljata mati Drane in sestra Age.
V Zagrebu ostanejo do 13. oktobra, nato Ganxhe s Slovenko Betko Kajnč nadaljuje potovanje do Irske, kjer je materna hiša sester loretink.
Prvega decembra istega leta nadaljuje pot v Indijo, kamor prispe za sv. tri kralje, 6. januarja 1929. Tako se začenja njena »božja pustolovščina«.
Trije odseki tega dolgega in napornega potovanja: Skopje–Zagreb, Zagreb–Irska in Irska–Kalkuta nekako nakazujejo tri življenjska obdobja.
- Ganxhe Bojaxhiu (1910–1928);
- sestra Terezija, loretinka (1929–1948);
- mati Terezija (1950–1997).
Tudi njen svet je imel tri poglavja: družina, skopska župnija Srca Jezusovega ter duhovni poklic in poslanstvo v svetu. Prvi življenjski učitelji so ji bili družina Bojaxhiu, zlasti oče Kolë in mati Drane, ki so v njeno življenje zasadili vero, trdno upanje in dejavno ljubezen do Boga, Cerkve, človeka, zlasti do ubogih in trpečih.
Drugi krog je bila skopska župnija Srca Jezusovega, so bili jezuiti, ki so spremljali vsak njen korak in jo navduševali za misijone. Med ljudmi, ki so se globoko vtisnili v njen spomin in srce, sta vsekakor bila nadškof Lazer Mjeda in škof Janez Gnidovec.
Večkrat je povedala: »Imela sem veliko srečo, božjo milost, da sem se rodila in bila vzgojena v dobri krščanski družini. Prav tako sem imela dobre, svete duhovnike in škofe, ki so mi pomagali pri prvih korakih do duhovnega poklica ...«
O škofu Janezu Gnidovcu mi je povedala: »Bil je 'svetnik'. Ljudje so mu tako pravili. (Katoliški verniki se ga še danes spominjajo kot 'suhega škofa', kot spokornika in svetnika. Ko sem odhajala iz Skopja, je zame maševal, me obhajal in blagoslovil ter mi dejal: 'V misijone greš. Vse daruj Jezusu. Živi samo zanj. To naj bo tvoj življenjski namen ...«
In res je bilo táko vse njeno življenje in delovanje v svetu. Osemnajst let, ki jih je preživela v Skopju, v družini in župniji Srca Jezusovega, in osemnajst let, ki jih je preživela v družni sester loretink, je podlaga, temelj temu, kar je postala
mati Terezija, misijonarka ljubezni, ki je gnana od božje ljubezni dokazala, da Ljubezen-Bog živi, da je med nami, da deluje v svetu in objema ves človeški rod.
Z močjo vere in z navdihom ljubezni je mati Terezija presegla meje prostora in časa, delitev, kast, vere, rase, barve kože in tako dokazala, da je ljubezen ključ za odpravo delitev, razločkov, težav. Bila je in je še vedno mati, »svetnica« dejavne Ljubezni.
Njeni sporočili: »Življenje brez ljubezni in odpovedi nima smisla«, in »Samo Ljubezen bo odrešila svet« sta duhovna oporoka nam vsem, možnost za sedanjost, priložnost za prihodnost, večnost in nesmrtnost.

Novinka in bolniška sestra, profesorica, redovnica z večnimi zaobljubami, šolska ravnateljica, redovnica s »podvojenim klicem«: to je bleščeče »napredovanje« mladega življenja, ki ga vodi božja roka, to je Ljubezen.
Življenje matere Terezije je bilo pogumno »izzivanje ljubezni «. Bolni in ubogi so bili njena stalna, vsakdanja, ljubeča skrb. Takoj za njimi so bili zapuščeni otroci in sirote. Pa umirajoči v Nirmal Hriday, v Hiši čistega srca.
Kakor sv. Frančišek se je tudi mati Terezija srečala z gobavci. In njeno ljubeče geslo: »dotakniti se gobavega s svojo dobroto« povzema celoto njenega z vero prežetega življenja.
Na mater trpečega sveta – tako jo upravičeno imenuje Lush – je gledal ves svet. Od Kube do Rusije, od Afrike do Evrope, od Azije do Amerike so prihajali izrazi naklonjenega odobravanja do te »deviške žene in matere«, ki je v svojem srcu globoko čutila vse stiske sveta.


Ni dovolj, da mater Terezijo le častimo, spoštujemo, molimo in občudujemo, veliko bolj moramo tej usmiljeni samarijanki našega časa – tudi slediti.
Ne pozabimo njenega preprostega in življenjskega sporočila: »Drobna dela z veliko ljubezni!« To je bil njen »recept«, lahko bi bil vodník, smer, spodbuda in navdih za nas vse.

Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.
»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2009) 06, str. 13.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh