Svetova nista dva, svet je eden (2)

IKT 02 2018aMlajši moški v službi med odmorom zatopljeno strmi v zaslon svojega telefona in v enakomernem ritmu s palcem podrsava v levo. Na drugi strani mesta dekle njegovih let med predavanji počne popolnoma isto. Čez nekaj ur, na poti iz službe proti domu, fant zopet vzame v roke telefon, odpre aplikacijo Tinder in nadaljuje z ogledovanjem fotografij uporabnic. Njegov palec se še kar pomika v levo. Naenkrat se dotedanji ritem podrsavanja prekine, palec na zaslonu obmiruje za trenutek dlje. Čez fantov obraz se raztegne komaj opazen nezavedni nasmeh, nato palec živahno in odločno podrsa. Tokrat v desno. Telefon smer podrsa pozdravi z radostnim tonom in na ekranu se poleg  študentkine pokaže tudi njegova fotografija, nad njima pa se pojavi napis: »Ujemata se!« Veselemu oznanilu aplikacije sledi hitra izmenjava kratkih in neposrednih sporočil v smislu: »Hej, si za pijačo?«, »Seveda!«, »Kdaj & kje?« ... Še isti večer se dobita, ugotovita, da se dejansko ujemata, in sedaj sta srečno poročena.
Takšne romantične zgodbe so v sodobnih medijih močno prisotne, ob njihovem prebiranju pa se mi poleg dvoma v resničnost napisanega postavi vsaj še eno vprašanje: ali je res mogoče na tako preprost in hiter način najti ljubezen svojega življenja?

SPLETNA TRGOVINA Z LJUBEZNIMI NAŠEGA ŽIVLJENJA
Aplikacije, namenjene iskanju zakonskih partnerjev, posnemajo spletne trgovine, saj morajo na majhnem prostoru na enostaven in pregleden način ponuditi veliko ključnih informacij o posameznikih. Takšna programska zasnova uporabnikom omogoča nakupovanje potencialnih partnerjev in prodajo samih sebe. Uspešnost tega početja je v največji meri odvisna od procesa selekcije, v katerem uporabnik po svojih merilih izloča profile drugih, hkrati pa v skladu z določenimi merili oblikuje, vzdržuje ter nenazadnje prilagaja lastno predstavitev. Izbor potencialnega zakonskega partnerja torej poteka izključno na osnovi (spletne) podobe, ki si jo uporabnik ustvari na profilu aplikacije.
V praksi postopek poteka tako, da z nekaj kliki določimo želene lastnosti bodočega zakonskega partnerja, nato aplikaciji prepustimo preverjanje ponudbe, sledi izpis zadetkov, ki bolj ali manj ustrezajo povpraševanju, na koncu pa se sami odločimo, s kom bomo stopili v stik in ga povabili na zmenek.

    V primerjavi s tradicionalnim načinom spoznavanja zakonskih partnerjev so prednosti aplikacij naslednje: lažja vzpostavitev prvega stika, nižja stopnja ranljivosti ob zavrnitvi, udobje zasebnosti, nižji učinek vizualne privlačnosti, časovna fleksibilnost, manjša poraba časa in nenazadnje nižji stroški v smislu, da odpadejo srečanja v barih, na koncertih, prireditvah in restavracijah.

ZASLONČEK, ZASLONČEK NA TELEFONU POVEJ ...
Tako v tujini kot tudi v Sloveniji je bilo izvedenih precej raziskav, ki obravnavajo spletne servise za iskanje zakonskih partnerjev. Morda zveni presenetljivo, vendar kljub dokaj velikemu številu uporabnikov rezultati kažejo, da med njimi prevladuje visoka stopnja razočaranja nad tovrstnimi spletnimi stranmi in aplikacijami. Vzrok za takšno stanje je predvsem v naravi komunikacije, ki poteka preko IKT, saj ne nudi podrobnih informacij o osebah na drugi strani. Ko pride do srečanja, pa se prav manjkajoče informacije izkažejo kot pomembne. Ob tem je potrebno upoštevati tudi popolnoma človeško naravo, da v procesu komunikacije pomanjkljive informacije o drugi osebi (toliko bolj, če gre za romantični odnos) zapolnjuje z lastnimi pričakovanji in podobami. Česar o osebi, s katero komuniciramo, ne vemo, dopolnimo z želenimi predstavami in si tako ustvarimo izmišljeno in idealizirano podobo, ki se ob srečanju z izvirnikom razblini. Ko govorimo o razočaranjih, do katerih pride ob takšnih srečanjih, je potrebno omeniti še en dejavnik: na tovrstnih aplikacijah se večina uporabnikov predstavlja v družbeno zaželenih podobah in s prikrivanjem lastnih pomanjkljivosti, kar nikakor ni v skladu z realnostjo. Moški se na primer večinoma predstavljajo kot športniki, nekadilci, dobro izobraženi ter premožni, ženske pa kot navdušene športnice, ljubiteljice živali in pozitivno razmišljujoče. Kombinacija lastnih idealiziranih predstav in samopredstavitve, ki prikazujejo uporabnike na način, kot si želijo biti videni sami, se v večini primerov izkaže za početje, ki je že vnaprej obsojeno na razočaranje.

    Podobno kot posameznikov, ki so za iskanje zakonskih partnerjev uporabljali male oglase in ženitne posredovalnice, se je do nedavnega tudi uporabnikov spletnih strani in aplikacij za tovrstne namene držala stigma. Še ne tako dolgo nazaj so namreč pari, ki so se spoznali preko interneta, veljali za čudake, obupance, nedružabne ipd. – obravnavani so bili kot posamezniki s socialnimi primanjkljaji. V zadnjih dvajsetih letih pa so bili s širitvijo uporabe interneta in s pomočjo popularne kulture (npr. filmi Čaka te pošta, Rad mora imeti pse in Zato, ker jaz tako pravim), ki je predstavljala spletne romance v pozitivni luči, predsodki do tovrstnega spoznavanja odpravljeni in takšen način spoznavanja zakonskih partnerjev je postal družbeno sprejemljiv in celo zaželen.

NESKONČNE MOŽNOSTI IZBIRE
Na prvi pogled so možnosti spoznavanja potencialnih zakonskih partnerjev preko aplikacij navdušujoče, saj je njihovo število neomejeno. Vendar se ta prednost izkaže kot ena izmed večjih slabosti, ker prinaša daljšo in težjo selekcijo. Uporabniki se namreč znajdejo v primežu t. i. problema izbire, ki je ena izmed ključnih značilnosti današnje družbe. Zelo enostavno povedano: ta problem pravi, da možnost velike izbire ni nujno dobra stvar, saj se ljudje nikakor ne morejo odločiti in se zato znajdejo v stiski. Kot se na primer ne morejo odločiti, katero izmed številnih vrst kruha ponujenih na trgovinskih policah izbrati, tako se ne morejo odločiti, katerega izmed kandidatov, ki jim ga je ponudila aplikacija, povabiti na zmenek. Ko končno sprejmejo odločitev, občutijo nezadovoljstvo z izbiro, saj v njih nenehno vrta črv dvoma, ali se ne bi morda katera izmed drugih vrst kruha oziroma kateri drugi ponujeni kandidat aplikacije izkazal za boljšo izbiro.

STAR POJAV V NOVI PREOBLEKI
Glede na doslej napisano se kar samo postavlja vprašanje, ali so aplikacije za iskanje zakonskih partnerjev spremenile človeško občutenje ljubezni. Prepričan sem, da tehnologija gotovo (še) ni vstopila na področje nam najsvetejšega čustva. V nasprotju z morebitnim prepričanjem te aplikacije in spletne strani nikakor niso avtomatizirale procesa zaljubljanja v drugo osebo ali ga kako drugače oskrunile. So zgolj zadnje v vrsti pripomočkov za to, kar ljudje že od nekdaj počnemo – iščemo stike s posamezniki, v katere bi se sčasoma lahko zaljubili ter v njih prepoznali ljubezen svojega življenja. Tovrstne spletne aktivnosti so stare toliko kot internet, torej nas spremljajo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slednje niti ni presenetljivo, saj so množične medije ljudje že od začetka uporabljali za iskanje sorodnih duš. Moderni časopisi, ki so se razvili okrog leta 1690, so čez nekaj let že objavljali ženitne oglase. Preko takšnega oglasa v časopisu sta se leta 1920 spoznala tudi starša papeža Benedikta XVI. Podobno kot od časopisnih ženitnih oglasov tudi od aplikacij ne moremo pričakovati, da bodo namesto nas ugotovile, kaj od bodočega zakonskega partnerja želimo, da bodo presodile, ali je določena oseba primerna, da z njo stopimo v (ljubezenski) odnos itd. Ne pozabimo, da so to zgolj programi, delujoči na osnovi algoritmov, sprogramirali pa so jih ljudje, ki ne poznajo naših želja, navad in pričakovanj. Poleg tega nas tovrstne aplikacije niti ne morejo naučiti umetnosti zmenkarstva, niti tega ne opravijo namesto nas. Njihov ključni doprinos je v tem, da nam nudijo (učinkovito) sredstvo vzpostavljanja prvih stikov v kontekstu sodobnega načina življenja, katerega bistvo lahko skrčim v sintagmo nimam časa.

HITRA HRANA, HITRI AVTOMOBILI IN HITRO ŽIVLJENJE, PA ŠE VEDNO NIMAM ČASA
Danes, ko (po podatkih World Internet Users Statistics) 51 % svetovnega prebivalstva uporablja internet, so aplikacije za spoznavanje zakonskih partnerjev splošno razširjene med posamezniki vseh demografskih, družbeno-kulturnih in ekonomskih okolij. Ampak tako kot to velja za druga področja vsakdanjega življenja, smo ljudje tudi na področju zmenkov ustvarili iluzijo, da je to veliko lažje početi s pomočjo tehnologije kot brez nje. Ob nenehnem občutku pomanjkanja časa za udejstvovanje v družabnih aktivnostih v fizičnem prostoru, kar je že neštetokrat preverjen ključ do uspešnega zakonskega partnerja, smo se sodobni ljudje ujeli v past obljube, da bo z minimalnim vložkom lastnega napora vse ostalo opravila tehnologija. Veselo oznanilo aplikacije, da se z določeno osebo ujemava, še ne pomeni, da bova skupaj živela srečno do konca svojih dni.

Od leta 2015 tudi v Sloveniji deluje različica portala za polnoletne samske katoličane, ki iščejo zakonskega partnerja (www.katstik.si). Trenutno je na portalu katStik 1.200 registriranih profilov, med katerimi prevladuje (59 %) delež moških. Večina (66 %) uporabnikov je starih med 30 in 49 let, polovica (51 %) uporabnikov je zaključila univerzitetno in skoraj tretjina (31 %) srednješolsko izobraževanje. Ob zaprtju profila uporabnik označi razlog zakaj zapušča portal, do sedaj jih je 11 % zapustilo katStik, ker so tu našli zakonskega partnerja, 42 % jih je našlo partnerja drugje, ostali (47 %) pa niso navedli razloga ukinitve profila.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 80-81.

Zajemi vsak dan

Vsak trenutek je povsem enkraten. Obrnjen je k Božjemu otroku. Kar se zgodi, prihaja od Boga, iz Božje ljubezni do mene. To me kliče.

(Romano Guardini)
Torek, 24. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh