Izidor Završnik (1917–1943)

Zavrsnik Izidor0»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Zavrsnik Izidor0Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga - v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

Zajemi vsak dan

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan za nekaj trenutkov pomudijo ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja.

(Anton Strle)
Petek, 20. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh