Albert Schweitzer

* 14. januar 1875, Kaysersberg, Zgornja Alzacija, Nemčija, † 4. september 1965, Lambaréné, Gabon

"Dejavna ljubezen nas združuje z Bogom"

Schweitzer Albert3Rojstni kraj Alberta Schweitzerja je bilo mestece Kayserberg v Alzaciji, pokrajini, ki je bila tedaj še nemška, zdaj pa je francoska. Rodil se je 14. januarja 1875. Oče Louis je bil protestantski pastor, ki mu je zelo zgodaj vlil v srce ljubezen do glasbe. V šolo je šel nerad, saj je bilo s tem konec njegove svobode, učil pa se je lahko. Bilo mu je nerodno, ker so bili njegovi sošolci oblečeni bolj revno kot on. Že od malih nog se je vedno postavil na stran tistih, s katerimi so grdo ravnali ali jim kaj hudega prizadejali. Sovražil je vsako nasilje. Ko mu je bilo dobrih šest mesecev, se je družina preselila v Gunsbach, kjer so se v cerkvi zbirali protestanti in katoličani, ki so složno živeli skupaj. Malega Alberta so pri nedeljskem bogoslužju očarale orgle, na katere je igral njegov oče. Sinka je vzel v šolo in v glasbenem znanju je napredoval tako naglo, da je pri desetih letih že igral pri bogoslužju namesto očeta. Že kot gimnazijec je zaslovel kot največji mojster za orgelske skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Kasneje je napisal izčrpno študijo o tem velikem skladatelju - osem knjig Zbranih orgelskih del J. S. Bacha.Z orgelskimi koncerti Bachovih skladb je gostoval po Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji.

Schweitzer Albert7Ob veselju do glasbe je Albert čutil tudi poklicanost, da bi ljudi učil častiti Boga in živeti po Jezusovem nauku, zato se je odločil za študij filozofije in teologije. Oboje je končal z doktoratom. Postal je profesor teologije na univerzi v Strasburgu. Nekega dne je s pošto prejel knjižico protestantske družbe o misijonih v afriški državi Gabon. Tam je bilo ogromno bolnih ljudi, pa nobenega zdravnika. "Tja me kliče Bog," si je dejal in se odločil za študij medicine, da bi mogel ljudem tam doli pomagati. V tem času je spoznal Helene Breslau, hčerko profesorja zgodovine na univerzi v Strasbourgu. Odkrito ji je povedal, da namerava iti kot misijonski zdravnik v Afriko. Ona pa mu je odgovorila: "Kot bolničarka se bom specializirala za tropske bolezni in tako ti bom tam doli koristna." Poročila sta se in sredi marca 1913 sta se odpeljala v misijone - v Afriko. S sedemdesetimi zaboji medicinskega materiala sta aprila 1913 prispela v Lambarene, otok sredi ogromne reke Ogowe v afriški državi Gabon. Naslednji dan sta si ogledala stavbo, kjer naj bi začela svoje misijonsko poslanstvo: to je bil napol podrt kokošnjak!

Schweitzer Albert6Šele čez mesec dni je mogel postaviti barako, v kateri je bilo prostora za šestnajst bolnikov. Teh pa je bilo ogromno. V prvih devetih mesecih po prihodu v Lambarene, je doktor Albert Schweitzer pomagal skoraj sedem tisoč pacientom, proti koncu šestdesetih let pa je k njemu prihajalo na zdravljenje okrog pet tisoč ljudi na leto. S štiriletnim presledkom zaradi prve svetovne vojne, ko sta bila zakonca Schweitzer kot nemška državljana konfinirana, je Albert Schweitzer vodil svojo bolnišnico v džungli do konca svojega življenja, dolgih petdeset let. Čez dan je delal s svojimi temnopoltimi pacienti, ponoči pa je pisal svoje knjige, ki so jih brali ljudje po vsem svetu. Bolnišnica, ki jo je zgradil doktor Schweitzer, je bolj spominjala na afriško vas kot pa na moderno bolnišnico po zahodnem okusu. Sčasoma je zrasla na petinsedemdeset hišic in v njej so lahko dnevno oskrbeli tisoč pacientov. Od Schweitzerjevega prihoda v Afriko pa do njegove smrti leta 1965 so tam poskrbeli za več kot milijon in pol bolnikov in izvedli skoraj dvajset tisoč operacij. Ta afriški doktor, ki je postal slaven po vsem svetu, je bil mož nadvse smešnega videza.

Schweitzer Albert2Le redko si je počesal svoje goste lase, njegove kot zemlja stare hlače so bile stokrat pokrpane, žepe je imel natlačene s pismi. Večkrat je prihajal v Evropo, kjer je imel koncerte Bachove glasbe in srečanja, na katerih je zbiral pomoč za svojo misijonsko bolnišnico. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Denar, ki ga je s to nagrado prejel, je porabil za gradnjo posebne stavbe za gobavce v svoji bolnišnici v Lambareneju. Ob prejemu te nagrade je dejal, da naj se vsak človek potrudi biti preprostejši; pravičnejši, čistejši, miroljubnejši, prijaznejši, krotkejši, sočutnejši - do drugih ljudi in do vsega stvarstva. Večer svojega življenja je preživel v svoji bolnišnici v Lambareneju, kjer je 4. septembra 1965 tiho zaspal po devetdesetih letih svojega življenjskega popotovanja.

(pričevanje 01_2005)

Zajemi vsak dan

Vsak trenutek je povsem enkraten. Obrnjen je k Božjemu otroku. Kar se zgodi, prihaja od Boga, iz Božje ljubezni do mene. To me kliče.

(Romano Guardini)
Torek, 24. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh