Da bo prišlo do sprave, mora Cerkev priznati svojo krivdo

Moje ime je Anica, stara sem 47 let. Pišem vam v zvezi z belogardisti ali domobranci. Vedno znova opažam, kako imajo članki v Ognjišču, še bolj pa v Družini, en boleč, poseben prizvok s to tematiko.
Veliko se je delalo na spravi, vendar to še ni pomirjeno. Manjka še en košček v mozaiku: da bi Cerkev sprejela svoj delež odgovornosti za to. Da bi priznala, da je nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni in posledicam. Tu je navzoča slaba vest Cerkve, ki se je morala zavedati, sprejeti odgovornost in božje in človeško odpuščanje. Cerkev se čuti so-odgovorna za po vojni pobite žrtve. Mislim, da gre za Cerkev na Notranjskem, na Primorskem belogardizma in domobranstva ni bilo. Duhovniki so bili proti fašistom. Tudi ne na Štajerskem.
Nikoli se ne spomnim, da bi se Cerkev opravičila, ker je nagovarjala k sodelovanju z okupatorjem in proti partizanom.
Spominjam se pisma Bogdana Žorža, objavljenega na to temo v Ognjišču. Pred kratkim sem brala Balantičev življenjepis: Pozni november za pesnika.
Vam in reviji želim vse dobro
Anica

pismo meseca 07 2017Dalj časa sem okleval, ali naj vaše pismo objavim ali ne. Zakaj? Zato ker se zavedam, da zmore tema, o kateri pišete, izredno skregati Slovence na narodni in na osebni ravni. Zakaj sem ga potem le objavil? Prvič zato, ker je napisano spoštljivo, brez žaljenja in ker kaže, da skušate vendarle iskati resnico, kar je ključno pri tej zadevi.
Ne morem se sistematično lotiti problema, ampak bom skušal odgovoriti na vaše trditve. Najprej s pisanjem v Ognjišču. Ne vem, kdaj smo v naši reviji tako pisali o domobrancih, da bi pisali z ‘bolečim prizvokom’, kakor pravite. Olajšali bi mi delo, če bi navedli, za kateri članek gre. Prejel sem že kakšen telefonski klic, ki je očital, da poveličujemo domobranstvo. Na vprašanje, v katerem članku je bilo to, pa odgovora nisem dobil. Ljudje prevečkrat nekritično povzemajo pavšalne trditve, ki jih ponavljajo zlasti dominantni mediji in nekateri zgodovinarji.
Strinjam se, da v Sloveniji še ni prišlo do sprave. Ne morem pa se strinjati, da se Cerkev ni opravičila in da ni prevzela dela svoje odgovornosti. Obstaja celo knjiga Resnici na ljubo, v kateri so zbrane izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Že naslov pove, da so se podobni očitki pojavljali tudi v preteklosti, a da je resnici na ljubo treba reči, da so take izjave bile. Prvi dve že leta 1945, v eni piše: “obžalujemo, da so take in podobne napake (zanemarjanje patriotičnih dolžnosti) v usodni dobi okupacije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani”. Zelo odmevna je bila pridiga ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika na veliki četrtek leta 1977. V njej je najprej kot kristjan odpustil krivice – in to on, ki je po vojni popolnoma nedolžen preživel več let v zaporu in naj bi ga po pričevanjih mučil sam Mitja Ribičič – ter prosil odpuščanja za krivice, ki smo jih storili kristjani. To njegovo pridigo so leta 1995 ob 50-letnici konca druge svetovne vojne navajali v svoji izjavi tudi slovenski škofje. Tudi oni se še enkrat opravičujejo in zagotavljajo odpuščanje za krivice, ki smo jih pretrpeli kristjani.
Torej se je Cerkev v Sloveniji večkrat opravičila za dejanja svojih članov med vojno. Zelo bi pospešilo proces sprave, če bi se tudi drugi opravičili nam kristjanom za medvojno in povojno preganjanje. Lahko bi to naredil predsednik republike, kot predstavnik države, ki je omogočala to krvavo preganjanje, lahko stranka SD kot naslednica stranke, ki si je prisvojila vso oblast in preganjala verne, lahko Zveza borcev kot naslednica vojaških enot, ki so z orožjem izvrševali poboje ... . Lahko bi se opravičili predstavniki medijev, šolstva in številnih drugih organizacij, ki so sodelovali pri preganjanju kristjanov. V Cerkvi, zlasti v sedanjem papežu imajo lep zgled, kako se prosi odpuščanja za storjene krivice in tako omogoča sožitje in spravo.
Nikoli sicer še nisem zasledil dokumenta, ki bi govoril, da je Cerkev, oziroma kot vi pravilno ‘specifizirate’ ljubljanska škofija “nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni”. V že omenjeni izjavi so škofje leta 1995 navedli nekaj pogojev za spravo. Prvi je ta, da mrtve dostojno pokopljemo, kar se pri nas še ni zgodilo. Drugi je, da iščemo resnico o dogodkih. Ob tem se bom še ustavil ob koncu, tretji pa je, da jasno ugotavljamo vzročne povezave in vplive na usodne dogodke. In morda je v teh besedah škofov odgovor tudi na vašo trditev. Najprej je revolucionarna stran pobila veliko nedolžnih ljudi, med njimi kaplane, župnike, učitelje, kmečke gospodarje in župane. Da bi se ljudje zavarovali pred divjim pobijanjem, so ustanovili vaške straže. Seveda se tu pojavlja očitek, da so vaški stražarji vzeli orožje od okupatorjev za obrambo svojega življenja. Kako prav imajo škofje, ko naglašajo, da moramo videti vzroke določenih zapletenih dejanj.
Napisali ste, da domobranstva na Primorskem in Štajerskem ni bilo. Res je, primorski duhovniki so bili proti fašizmu, a bili so tudi proti komunizmu. Za svojo pokončno držo so primorski duhovniki prejeli ‘lepo nagrado’. Povojna komunistična oblast jih je preganjala, veliko jih je zaprla, nekaj ubila. Simbol tega upora proti fašizmu je mučenec Filip Terčelj, ki je zbežal s Primorske, da si je pred fašisti rešil življenje, po vojni so ga komunisti na skrivnem ubili! Tudi glede Štajerske imate prav. A naj navedem pričevanje, ki se me je zelo dotaknilo. Duhovnik Franc Puncer je bil v taborišču Dachau. Ko je prišel domov, ga je komunistična tajna policija stalno zasliševala. Po nekem dolgem in napornem zaslišanju, se mu je iz prsi oglasil vzdih: Lažje je bilo v Dachau prenašati uničevalno taborišče kot stalna zaslišanja na OZNI! Omenjeni primeri in številni drugi kažejo, da je šlo povojni oblasti za to, da izkorenini vero v Boga, ne glede, kako se je kdo obnašal med vojno.
Za spravo je pomembna resnica, so zapisali škofje. Upam, da se oba strinjava s to trditvijo. Iskati resnico, tudi ko je ta neprijetna za nas. V Sloveniji se bomo morali še veliko truditi za ta ideal. Bliže ko bomo Kristusu, ki je zase rekel, da je resnica, in ki je zatrdil, da nas bo resnica osvobodila, bliže bomo tudi spravi.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh